Blišč in beda decembra

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. december 2009 / 06:00

Na ulicah prestolnice in tudi v drugih slovenskih mestih, trgih in vaseh so župani prižgali prednovoletni blišč, ki meščane, tržane, vaščane in vse druge mimoidoče navdihne z neko svoječarno nostalgijo, katere past je čestokrat nesmiselno in celo brezglavo zapravljanje. (V prvi vrsti v dobro trgovcem.)

Žal je tako, da ima – kot rimski bog Janus – prednovoletni čas dva obraza: veselega in žalostnega; zanesenjaškega in potrtega; romantično domišljijskega in boleče resničnega. S slednjim gredo pogosto vštric žalost, obup, občutek brezizhodnosti in nesmiselnosti in kot seštevek vse te nesreče celo misel na samomor.

Ko v tem čarobno-žalostnem zadnjem mesecu v letu pohajkujete v urbanem jedru vašega domačega okolja, srečujete sorodnike, prijatelje, znance in popolne neznance, odprite oči, ušesa in usta in se s svojimi mislimi, čeprav samo za hip, potopite v njihovo notranjost, v njihovo dušo. Je njihov nasmeh, njihova prešernost skladna z njihovim čutenjem ali zgolj igra za zunanji svet? Na vsak način je navzven marsikaj skritega. Še bolj kot denar je v tem času učinkovitejša primerna beseda, objem in naravna skrb za sočloveka, pa čeprav se to na videz zdi paradoksalno, neskladno z duhom (sodobnega) časa.

V torek sem se vračala od opravkov in razmišljala o neki gospe, ki na istem kraju, domala v istem dnevnem intervalu, ob istih dnevih v mesecu in s temeljnim ciljem, od mimoidočih zbrati osemdeset evrov solidarnih prispevkov za najemnino kurnika (kot sinonima za stanovanje). Spet je bila tam. Na mrazu in v dežju. Kot vedno sem se ustavila in z njo poklepetala, le da tokrat nisem imela pri sebi nič denarja. Se pravi, drobiža nisem imela, imela sem le deset evrov v kosu, zaradi česar sem se ji vljudno opravičila. Desetaka pa gladko zamolčala.

Človek, ki se ustavi in se mu zdi kot z znanko vredno z njo spregovoriti nekaj besed, dobi vtis, kot da je vedno nekoliko v zadregi. Tokrat je bilo v njenem glasu čutiti »praznični« obup. Bliža se božič, dan pred tem pa ni nabrala več kot devetdeset centov. »Včasih razmišljam, da si dam za vrat štrik in se kar obesim.«

Tako pretresena že lep čas nisem bila. Iz svojega življenjskega kota sem ji začela »predavati« o lepotah življenja, še zdaj me je sram, in jo bodriti. Svojo teorijo sem podkrepila tako, da sem v žepu hitro našla deset evrov in ji jih podarila. V očeh so se ji zabliskale solze, ko mi je hitela pojasnjevati, češ da mi jih bo vrnila. Z denarjem bi rešila težave z umivalnikom, ki vode več ne drži.

Zabičala sem ji, naj na moj prispevek za njen umivalnik gladko pozabi in se ji spet (zdaj precej bolj srčno kot malo pred tem) opravičila. Tokrat za svojo preračunljivost, česar pa na glas nisem komentirala.

Denarja ji nisem poklonila niti zaradi usmiljenja niti zaradi sočutja. Kratko malo me je njen obup ganil v dno duše. Če bi ob tej priložnosti imela pri sebi desetaka in stotaka, bi ji zagotovo izročila višjo vsoto. Ne iz usmiljenja ali sočutja ali, da (vsaj začasno) preprečim najhuje. Samo in izključno v njeno veselje bi to storila. Sama bom tudi brez tega denarja zagotovo preživela.