Adrenalin na vsakem koraku

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / torek, 8. december 2009 / 06:00

Delo v redakciji oddaje 24 ur je pogosto zelo stresno, a ima kljub temu velik čar, ugotavlja Barbara Golub, nova dopisnica iz Gorenjske za Pop tv.

Pred dobrega pol leta je dopisnica iz Gorenjske za Pop tv postala Barbara Golub iz Voklega. 27-letna novinarka, ki jo poznamo tudi kot moderatorko na Radiu Kranj, je zamenjala dolgoletno gorenjsko dopisnico Brigito Potočnik. Ta se je v začetku leta pridružila ekipi oddaje Preverjeno, pred kratkim pa je povila drugo hčerko Ameli. Kot pravi Barbara, je delo v redakciji 24 ur pogosto zelo stresno, še zlasti zadnje minute pred oddajo …

Barbara, ste kaj oklevali pred delom na televiziji, saj pred tem niste imeli televizijskih izkušenj?

»Bilo me je strah. Bila sem brez televizijskih izkušenj, razen tistega, kar smo se učili na fakulteti pri sedanjem šefu Tomažu Peroviču. To delo je zelo odgovorno, gleda te cela Slovenija. Uvajanja ni bilo veliko, pomagala mi je moja predhodnica Brigita, ki mi je še danes vedno na voljo za vsako vprašanje. Razumljivo sem na začetku imela nekaj težav, prve prispevke sem brala po radijsko, televizijska govorica pa mora biti agresivna, ker so prispevki kratki in skoncentrirani …«

Kakšno je delo regijskega dopisnika?

»Dosegljiv moraš biti 24 ur na dan. Določene stvari so napovedane, mnoge pa ne. Adrenalin te spremlja ves dan, iščeš izjave, sogovornike, konkurenca je močna. Nato se odpravim v Ljubljano, da prispevek zmontiram. Zadnje minute pred oddajo je res hud tempo, prispevki se še montirajo, vsi se derejo drug čez drugega … Vsakdo, ki misli, da ima stresno službo, naj pride v redakcijo 24 ur ob 19. uri. (Smeh) Takrat je grozno, a ima kljub temu to delo velik čar, mislim pa, da je primerno predvsem za mladega človeka. Sem se pa v pol leta naučila več kot prej v celem življenju. Toliko znanja ti ne more dati nobena fakulteta.«

Je zelo moteče, da morate biti 24 ur na dan na razpolago?

»Za zdaj me to ne moti tako zelo, da bi kaj težje živela zaradi tega, si pa še ne predstavljam, kako bom to v prihodnosti usklajevala z družinskim življenjem. O tem se bom morala pogovoriti z Brigito, ki je bila kar deset let dopisnica za Gorenjsko.«

Katerih področij se najraje lotevate in katere teme vam niso blizu?

»Za zdaj ni področja, ki ga izrazito ne bi marala, so pa določene teme, v katere kar 'padeš', in so težke, ker ne poznaš dobro ozadja in moraš ogromno raziskovati. Poleg tega kot dopisnik spremljaš prav vsa področja. Morda mi je najtežje delati gospodarske teme, ki jim doslej nisem sledila. Na drugi strani je – mogoče se sliši banalno - po svoje fino 'pokrivati' nesreče. Ne potrebuješ arhiva, vse posnetke narediš tam, izjave so sočne, ker so vsi v šoku … Vem, da se to sliši grozno, a dejansko je delo novinarja takšno. Smola, ljudje to zvečer gledajo ...«

Kako vplivajo na vas nesreče, tragedije?

»Ravnodušen nisi, takšne stvari te prizadenejo. Včasih sem že šla s kakšnega terena v solzah. Kot sem že omenila, dobrega prispevka v takih primerih ni težko narediti, a je po drugi strani za psiho to zelo naporno.«

Kako sta se ujela s snemalcem Stanetom Hudobivnikom?

»Zelo dobro, ko je na dopustu in mi pošljejo ljubljansko ekipo, se počutim kar malo golo in boso. (Smeh) Dobro sodelovanje s snemalcem je izjemno pomembno. Stane ima povsem drugačen značaj, v nasprotju z mano mirno reagira na stresne situacije. Pogosto me spravi v smeh in dobro voljo, je pa tudi največji reli voznik na slovenskih cestah, kar je po svoje tudi dobro, saj sva potem povsod vedno prva.«

Od radijskega mikrofona se še niste povsem poslovili …

»Radio je zasvajajoč medij, tudi s sodelavci se odlično razumem. Z Igorjem Štefančičem pripravljava torkova in četrtkova jutra, kar mi je še vedno izziv, poleg tega pa imajo jutra na radiu svoj čar, program je bolj odprt, svoboden …«