Živeti tako, kot si želim

Samota ni tudi osamljenost (1)

Decembrski dnevi so tisti, ki imajo dva obraza: na prvem kažemo smeh in dobro voljo, oboje pa je prežeto z nestrpnim pričakovanjem novega leta. Tisti drugi, skriti, pa v sebi skriva povsem drugo podobo, prepleteno z osamljenostjo, žalostjo zaradi neizpolnjenih pričakovanj in številnimi razočaranji. V svetu, ki od nas pričakuje popolnost, smo se navadili, da nenehno skrivamo vse, kar je slabo in igramo na tiste strune, ki so všečne ljudem, s katerimi delamo, živimo in prijateljujemo.

Številni se najbolj bojijo osamljenosti, kar je razumeti, saj res ni najbolj prijetno nazdravljati ob slovesnih trenutkih podobi v ogledalu. Ali pa iti spat, ne da bi nam kdo zaželel vse najlepše v prihajajočem letu.

Kljub vsemu pa se zdi, da je vedno več tistih, ki se zavestno odločajo za to, da živijo sami. Na ta status so se navadili in se jim zdi, da jim nič ne manjka. Obenem pa jih jezi, ker se nenehno srečujejo s pomilujočimi pogledi, ki jasno kažejo, da se soljudem smilijo.

Med tiste, ki so se že v mladih letih odločili, da se ne bodo vezali, je tudi Zdenka. Svojo samost jemlje kot nekaj, kar jo bogati, nikakor pa je ne povezuje z osamljenostjo. Pravzaprav zato nima niti časa, ker je nenehno obkrožena z različnimi dejavnostmi, ki ji zapolnjujejo dan.

»Za najin pogovor sem se odločila zato, da tudi naglas povem, da je bolje vrabec v roki kot golob na strehi,« mi je dejala že na pragu, ko sem se, po zelo zapletenem uličnem sistemu vendarle znašala pred njenimi vrati. Živi v pritličju večje hiše, ki jo deli s tremi nečaki in njihovimi družinami. Danes je že upokojena, a pri zdravju in zato ima dela in opravkov čez glavo.

»Kot berem tvoje usode, svoje sogovornike zmeraj popelješ daleč nazaj v otroštvo,« mi je dejala med smehom, ko sva se usedli na zgodnje pozno septembrsko sonce na terasi. Malo sem se presedla, ker nisem vedela, ali njene besede zvenijo kot očitek ali kot prijazno dejstvo, da na ta način sogovornika bolje spoznam. Očitno je bilo to, slednje, saj je tudi sama, medtem ko je nalivala čaj iz domačih zelišč v skodelice, preskočila več desetletij in pristala v puberteti, ki je bila odločilna za to, da je prehitro odrasla, saj je morala razumeti marsikaj, kar sta počela starša v želji, da bi drug drugega prizadela in si škodovala.

»Imela sem še sestro, dobro leto starejšo in v šoli sva veljali za nadpovprečni. Seveda sta bila starša zadovoljna, midve malo manj, saj sta nama že pred petdesetimi leti, ko to še ni bilo popularno, zagrenila otroštvo z nemogočimi zahtevami. Morali sva se učiti klavirja, igrali sva v gledališču, drsali sva, sestra je celo tekmovala v slovenski reprezentanci, morali sva biti na prav vsaki špici, drugače je bilo doma in v šoli vse narobe. Ni je bilo prireditve, da ne bi nastopali, in vsako leto sva domov prinesli vse možne nagrade in pokale. Pa jima še ni bilo dovolj. Sestra tega pritiska ni več zmogla, takrat smo rekli, da se ji je zmešalo, danes bi bila drugačna diagnoza: depresija. Starši so jo zaprli v sobo in potem sta se do konca življenja medsebojno obtoževala, kdo je bil kriv. Ostal mi je le še brat, njegovi otroci mi sedaj v hiši, kjer živim, tudi delajo družbo,« je pripovedovala sproščeno in brez dlake na jeziku.

Sprva je kazalo, da bo morala Zdenka nositi dvojno breme pričakovanj. A se je preprosto uprla.

»Če ni šlo zlepa, sem poskušala zgrda. Nehala sem jesti ali pa sem se začela »neumno« obnašati, kot sem videla pri sestri. Ali pa sem ostajala v svoji sobi, si prinesla cel kup knjig za branje, mama pa je mislila, da sem tudi jaz na dobri poti, da se mi zmeša … Če se danes ozrem nazaj, bi lahko rekla, da sem starša izigrala, vendar sta bila za to, kar sem počela, sama kriva …«

Zaradi sramote, ki so si jo nakopali na glavo, so se veliko selili. Oba starša sta bila zaposlena v gospodarstvu in to na vodilnih mestih, zaradi česar jima ni bilo težko najti službe. Zdenka pravi, da se je udomačila v številnih slovenskih mestih, a tisti trenutek, ko je navezala prijateljstva, so že nalagali kovček v avto in hiteli drugam. Še dobro, da je bil brat Luka malo mlajši, pa bolj »normalen«, tako da starša svoje pretirane »ljubezni« nista usmerjala vanj. Zdenka je požirala knjige, to ji je bilo edino zavetišče pred vsemi zahtevami, ki so se zgrinjale nadnjo. Kadar ji doma niso dovolili, da bi šla na ples ali v družbo, jo je popadla togota in takrat je pri polni zavesti kričala, da so jo poslušali tudi tisti pred blokom. Prisegla je, da ne bo nikoli več sedla za klavir, a kaj, ko je čas, ko je udarjala po tipkah, ljubila in je vsakič sproti požrla besedo. (se nadaljuje)