Imamo še kaj sira?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 7. december 2009 / 06:00

Na "štantih" je tudi na več kot 2000 metrih moč kupiti marsikaj, od volnenih izdelkov, različnih vrst domače hrane in žganice do spominkov ter izdelkov iz barvnih kamnin, ki jih v romunskih hribih ne manjka.

Predor je bil odprt vsak dan med 7. in 21. uro, smo prebirali na tabli ob vhodu in se smejali, češ to je podobno kot tisti bohinjski predor, ki ga v vicu bohinjska mati zvečer zapira … Preden se spustimo v dolino, si še malo ogledamo »štante«, kjer je naprodaj marsikaj, od prvovrstnih volnenih izdelkov do kiča. Pri tem je treba zapisati, da so prevladovale stojnice z domačimi izdelki od marmelad, sadja, sira in mesa do žganja in sadnih sirupov. Tudi spominki so delovali avtohtono in ne, kot da so jih naredili na Kitajskem. Privoščili smo si venček malih prestic, ki smo jih potem glodali še celo popoldne, vse tja do Brasova, oči in želodec pa sta svoje naredila tudi pri stojnici s pečeno koruzo.

»A imamo še kaj sira,« se sprašujemo in ugotovimo, da ne glede na to, koliko ga je še v obeh naših skrinjah, kupimo zelo okusen polkilogramski primerek za 20 lejev, kar je manj kot 5 evrov. Zamika nas tudi posušeno meso, po okusu je kot kakšen goveji jezik, in še danes nam je žal, da ga nismo vzeli za cel kilogram. Njegova nizka cena vsekakor ni imela nič skupnega z okusnostjo. Ura je čas, dan se je nagibal v popoldan in do Brasova ter kampa, ki ga bo potrebno še najti, je še daleč. Brasov pa bo seveda tudi naše izhodišče za grad Bran, v okviru katerega bomo rekli kakšno o grofu Draculi. (prihodnjič: Paradižnik z ovinka)