Eden od mnogih

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 7. december 2009 / 06:00

Mojstrovica (1816 m) - Raziskovanje sveta zahodno od Karavank se je najbolje lotiti z zemljevidom v rokah in slediti lastnemu nosu. Precejšnji del današnje poti bo potekal po makadamski cesti, a ker je tudi ta skoraj povsem neobljudena, se nam obeta še en miren vzpon v svet tišine.

Za današnjo turo bomo spet obiskali zahodne Karavanke in raziskali delček nemarkiranega sveta zahodno od Kepe. Peljete se po regionalni cesti proti Gozd-Martuljku. V Belci, malo naprej od S ovinka, zavijete desno na gozdno pot, ter se ob potoku Belca začnete vzpenjati mimo Šteng in Riglja, skozi krajši tunel, vse tja do odprte rampe, kjer se desno odcepi markirana pot na Kepo. Svetujem vam, da avto parkirate tukaj, kajti zna se zgoditi, da, če bi se zapeljali višje, bi bila rampa ob vrnitvi zaprta; kljub temu da je trenutno delno zasuta s peskom. Mi se bomo podali v svet brez markacij, v smeri proti Kresišču in obiskali enega od številnih vrhov, ki ostajajo osamljeni, skoraj brez človeških stopinj.

Slaba stran današnjega vzpona je ta, da precejšen del poti poteka po cesti, ki je na najvišji točki višje kot Vršič. Nadaljujemo torej mimo rampe po cesti. Takoj za rampo je precej strm vzpon, nato pa se pot zložno vzpenja. Na prvem križišču, tik pred mostičkom, kjer se desno zavije proti Kepi, mi zavijemo ostro levo. Pot se v okljukih prijetno dviguje. Ni ravno najbolj razgledna, a občasno se pokaže soseščina karavanške lepotice, Kepe. Pomembno je, da se držimo glavne ceste, kajti občasno se kakšna slabša makadamska cesta odcepi. Pot nas pripelje do Planine Mikulovica, višina 1405 metrov. Koča je na naši levi strani. Gremo po cesti kar naprej, mimo planine, in kmalu pridemo do ograje, ki označuje pašnik; jo odpremo in nadaljujemo po cesti do konca, do sedla, ki na zemljevidu sicer ni označen z imenom, na višini 1641 metrov. Na naši levi je, čeprav je ne vidimo, Mojstrovica, desno je Tišlerica.

Na sedlu je tudi ograja, ki jo prestopimo in vdenemo stezico v levem bregu, ki se takoj vzpne po gozdu. Preči pobočje in se strmo vzpenja v kratkih okljukih. Pot je strma, vmes si moramo tudi pomagati z rokami, teren pa je zdrsljiv, sploh po dežju, zato previdno. Odvisno, kdaj obiščemo omenjeni vrh, a ob poti bodo morda naši spremljevalci konji. Ko dosežemo travnat greben, je sledenje skromne poti, težje. Občutek orientacije in opazovanja narave bo tukaj pomemben. Hodimo pod grebenom, delno po travniku, delno skozi skromen gozdiček, in dosežemo travnike pod vrhom Mojstrovice. Pred seboj bomo zagledali nekaj macesnov. Odprl se nam bo pogled proti dolini potoka Hladnika in Belim pečem, Trupejevemu poldnevu itd. Zavijemo desno po travnatem grebenu do dveh dreves, ki rasteta na vrhu. Ob mojem obisku je bil vrh zavit v meglo, tako da sem imela kar nekaj težav, kje sploh je pravi vrh.

Pogled na desni greben nam odkrije vrhove, kot so Tišlerica, Laskovec, Kresišče in Maloško Poldne. Z vrha Mojstrovice se po poti pristopa spustimo nazaj na sedlo, kjer predlagam, da obiščemo še Tišlerico. Gremo po stezi na nasprotni strani, ki nas pripelje na travnato skalnat vrh. Vrnemo se na sedlo in se po poti vzpona vrnemo v dolino.

Šele ob vračanju sem bolj natančno opazovala orjaške kamnite sklade ob poti, ki so mi dajali grozeč občutek, kot da se bodo zdaj zdaj zrušili name. Naloženi so drug na drugega, pod kotom in previsno. Res je zanimiva Narava. Vsaj v spodnjem delu poti se še kako vidijo posledice človekovega poseganja v ta edinstven gozdni ekosistem, ko je narava ob močnem deževju odgovorila. A njene besede, žal, niso bile prijetne. Kot bi nam hotela reči: "Bili ste opozorjeni!"

Nadmorska višina: 1816 m

Višinska razlika: 816 m

Trajanje: 3 ure in 30 minut

Zahtevnost: 4 zvezdice