Zidovi (v glavah)

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. december 2009 / 06:00

Na mednarodni konferenci, ki jo je 26. in 27. novembra pod naslovom 20 let pozneje v hotelu Union priredil Inštitut dr. Jožeta Pučnika, je Janez Janša kot uvodničar ugotovil, da v Sloveniji nismo primerno obeležili padca berlinskega zidu; po njegovem bi morali tej obletnici posvetiti vsaj državno proslavo. Slišati je bilo tudi, da naj bi tega dogodka ne obeležili le v dveh od nekdanjih evropskih komunističnih prestolnic, v Moskvi in Ljubljani. To dejstvo naj bi se po svoje ujemalo s poudarkom, ki naj bi ga Stane Dolanc položil na srce Milanu Kučanu, ko je bil ta kot zadnji šef slovenskih komunistov izvoljen za predsednika predsedstva slovenske republike, ki je prav takrat postajala samostojna država: da naj ne pozabi, da je prišla partija pri nas na oblast z lastnimi močmi in ne s pomočjo Rdeče armade. V Sloveniji (ter Jugoslaviji) in Rusiji naj bi bil komunizem avtohton, drugje pa uvožen …

Kolikor vem, se v Sloveniji 9. novembra 1989 in v naslednjih dneh po padcu zidu v Berlinu ni dogajalo nič posebnega. Leopoldina Bogataj, tedanja odgovorna urednica Gorenjskega glasa, se spominja, da je bila ravno tistega večera v Hotelu Ribno pri Bledu Glasova preja z nadškofom Šuštarjem; zanjo je bilo veliko zanimanje, bila je od vseh najbolj obiskana, prišlo je čez tristo ljudi. Ko se je pozno zvečer vrnila domov v Kranj, jo je mož opozoril, kaj kažejo na televiziji: da se nekaj izjemnega dogaja v Berlinu, da se zbirajo ljudske množice in rušijo zid … Padanje zidu oziroma nekdanje železne zavese med vzhodno in zahodno Evropo smo z zanimanjem spremljali v medijih, več od tega ni bilo in tudi na razvoj dogodkov pri nas to dogajanje ni imelo posebnega vpliva. Kaj naj bi torej proslavljali? V Ljubljani je berlinski zid, kolikor ga je bilo, padel že poldrugo leto prej, v dogajanju, ki je sledilo aretaciji Janeza Janše, 31. maja 1988, in doseglo svoj vrh v zborovanjih Odbora za zaščito človekovih pravic, prvo in največje (okrog 30 tisoč »odbornikov«) je bilo 21. junija na Kongresnem trgu. V Sloveniji se je ljudstvo zgodilo že takrat, vzhodnoevropska dogajanja v pozni jeseni 1989 so bila za nas nekje drugje, tako rekoč onstran zidu.

Odboru smo sledili mnogi, ne le tisti, ki bi v ono dogajanje sodili ex post, po današnjih delitvah. Predsednik odbora iz pomladi leta 1988 je bil Igor Bavčar, kolegij (danes bi rekli »upravo«) Odbora pa so sestavljali: Igor Bavčar, Bojan Korsika, Igor Omerza, Alenka Puhar, Gregor Tomc, Spomenka Hribar, Lojze Peterle, Dušan Keber, Franc Zagožen, Ali Žerdin, Slavoj Žižek, Srečo Kirn, Pavle Gantar, France Bučar, Mile Šetinc, Matevž Krivic, Anton Stres, Rastko Močnik, Dare Valič, Marko Hren, Boris Cavazza, Alojz Križman, Viktor Blažič, Rado Riha, Braco Rotar, Tomaž Mastnak, Drago Demšar, Veno Taufer, Igor Vidmar, Tone Remc, Franko Juri in Bojan Fink. Nadvse zanimiva zasedba! Si predstavljate vse te osebe na skupnem imenovalcu danes? Težko. In ravno v tem je posebnost padca slovenskega berlinskega zidu (pogojno rečeno): da je v njem sodelovala večina, tudi mnogi komunisti. Slovenski berlinski zid, kakršen že je bil, pravzaprav ni padel, ampak se je v toku let razgradil. V tem je njegova posebnost in zato padca onega drugega, »pravega« zidu, pri nas morda res ni treba posebej proslavljati?

Nekaj drugega pa je dejstvo, da na slavnostno akademijo ob 20. obletnici Demosa, 27. novembra v Unionski dvorani v Ljubljani, ni prišel nihče od sedanjega državnega vrha, čeprav so bili povabljeni. Je torej dediščina Demosa (= demokratična in samostojna Slovenija) le od »desnih«, mar ni od vseh?