Gremo na Pokljuko ...

»Minca svoj'ga Luko pelje na Pokljuko. Ta s težavo cesto melje, žena ga po gobe pelje. Luka pri seniku tam na Zatrniku žejo hudo je začutil, pa prijel ga je en glaž. Minca šla brez Luke je zvečer s Pokljuke, gobja bera je obilna, Luko vzela je gostilna. Gremo na Pokljuko iskat naš'ga Luko, žejo hudo je začutil, spijmo z njim še mi en glaž ...,« so peli in še pojejo Avseniki. Ko je pesmica nastala, je bila Pokljuka le gobarski raj, ki se je raztezal dvajset kilometrov po dolžini in prav toliko po širini. Ta kraška »oaza« v Julijskih Alpah, kjer smreke domujejo, je bila od nekdaj osamljeni biser, katerega so ljubitelji narave, gora, gozdov in tišine skrivali kot svojo skrivnost.

Če se danes zapeljete z avtom po Pokljuki, boste imeli občutek, da ste nekje, kjer vsi živijo od turizma. Nova cesta, nov asfalt, prenovljen hotel, nov hotel in nekaj manjših apartmajev, ki so narejeni za počitniške užitkarje, vas zdaj vabijo, da na Pokljuki pričakate in doživite jutro. Doživeti jutro na Pokljuki je postalo podobno doživetju jutranjih Benetk. Tisti, ki se z avtom ali s kakim drugim prevoznim sredstvom pripeljejo navsezgodaj do Mrzlega studenca, pravijo, da to ni to in ni tako, kot če se na Pokljuki zbudiš. Zanimivo? Mogoče so zaradi tega začeli pospešeno adaptirati stara hotela in so zato zgradili tudi najnovejšega, ki spada že skoraj med luksuzne.

Mogoče ste Gorenjci že malce pozabili na njeno razgibano površje skritih brezen, zaraščenih kont in vrtač in dolinic. Ti ostanki pokljuškega ledenika so pustili še barja, ki spadajo med najjužnejša visoka barja v Evropi in zamočvirjene, težko prehodne gozdne površine. Rad bi vas opomnil, da tam zgoraj ni več le en hotel z eno pomožno depandanso. Rad bi vas opomnil, da je zdaj tam zgoraj veliko več in da boste nad ponudbo navdušeni tako tisti, ki si želite preprostega visokogorskega udobja, kot tisti, ki si tudi nad tisoč metri nad morjem želite luksuza.

Težki časi so in vse je predrago. Spomnil sem se, da si z malo bencina v avtu in mojo staro smučarsko tekaško opremo lahko popolnoma spremenim premrzlo jesen in zimo. Smučarski tek ni predrag šport, je pa eden od najkoristnejših in najlepših. Z malo volje si bom pridobil kondicijo in z malo vaje bo moj korak na smučkah tak, da bom v tem početju užival. Užitek je tisto, kar potrebujem zdaj, ko so skrbi začele igrati svoje oskarjeve vloge v naših življenjih. Govorim o smučarskih tekih zato, ker sem mnenja, da je Pokljuka prešla iz gobarskega v smučarsko tekaški raj tistega trenutka, ko jo je pobelil sneg. Turnim smučarjem delam krivico in zato se jim bom odkupil nekoč. Tudi alpskim smučarjem delam krivico, a dokler bo za to vejico smučanja tako slabo poskrbljeno, kot je bilo do zdaj na Pokljuki, bodo morali še malce počakati z mojim odkupom. Pokljuka verjetno nikoli ne bo raj za alpske smučarje, bo pa zato verjetno vsako leto lepša za tekače, turne smučarje in sankače ter pohodnike.

Z gradnjo športnega centra na Rudnem polju bo tek na smučeh prenovil svojo zibelko. Biatlonci in tekači so pridobili nekaj, kar so si zaslužili z desetletji hrepenenja po udobnejšem in tehnično bolje podprtem prostoru za vadbo, trening in tekmovanja. Zdaj imajo nekaj, kar ima malokdo na svetu. Imajo tako moderen športni center, da bodo zdaj vsi ovinki, prevoženi s kombiji do smučišča, postali pozaba ali pa užitek. Malo nižje proti dolini zdaj stoji prenovljeni Šport hotel, ki bo zopet privabil vse tiste pokljuške oboževalce, ki so se odtujili za časa njegovega razpadanja. V prenovi je tudi skoraj najpriljubljenejša Jelka, in ko bodo dela končana, bo vse tako, kot je že bilo nekoč pred davnimi leti, s to razliko, da na Rudnem polju ni samo vojska v vojašnicah, ampak so tam turisti s cele Evrope z okolico vred.

Tale opomin na Pokljuko je le zato, ker bom in bomo v Gorenjskem glasu malce več vrstic porabili za smučarski tek in turno smučanje. Napisane vrstice bodo namenjene tudi kot opozorilo, da se je Pokljuka spremenila, da je drugačna kot takrat, ko ste jo zadnjič videli, in je njena podoba zdaj taka, da vas ne bo motila kot komercialno zbujena, temveč kot taka, kot ste si vedno želeli, da bi morala biti. Med opisovanjem in pisanjem o teku na smučkah se bomo morali s Pokljuke spustiti tudi nekoliko nižje, na primer v Rateče, Tamar, Kranjsko Goro ...