Pogled čez plot

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

In zdaj lepo po vrsti. Na eno stran je potrebno postaviti poglede, nasvete, mnenja, skratka, življenjski nazor Martina Kojca, na drugo mojo resničnost, mojo različico abecede ozdravitve. Roko na srce, rezultat analize, če temu tako rečem, je z eno besedo: porazen.

Prvi aksiom (Martina Kojca) se glasi: »Skrivnost uspeha je v popolni odsotnosti slehernega človekovega hotenja kaj izsiliti, v popolnem notranjem miru ter v popolni uravnovešenosti.«

Sem v zadnjih dveh letih in pol, kar se mi bolezen vleče, prvo Kojčevo zapoved spoštovala? Lepo vas prosim – nisem. Še več, vedla sem se, kot da moje življenje sploh ne bi bilo na tehtnici. O, ja. Na videz, pomeni, za boljši tako notranji kot tudi zunanji vtis sem se pravil igre držala domala kot pijanec plota. Pogled čez plot pa razkriva precej drugačno podobo moje resnične, notranje biti.

Poglejmo podrobnosti. Najprej v zvezi z uravnovešenostjo. Kar se tiče fizične, telesne uravnovešenosti, se nimam za kaj kritizirati. Pravzaprav bi bila lahko glede te postavke marsikomu vzor; ravno prav počitka, ravno prav gibanja (v smislu takšne in drugačne rekreacije), ravno prav dela (tudi ustvarjalnega), ravno prav lenarjenja in kar vse pač še spada v ta kontekst. Neprimerno bolj kot fizično uravnovešenost oziroma uravnoteženost pa sem naključju prepustila svojo duševno in duhovno uravnoteženost. Še zlasti slednjo.

Niti najmanjših težav nisem imela, denimo, s stresom, depresijo, kakršno koli notranjo napetostjo ali črnogledostjo, da obupa ali Bog ne daj brezupa sploh ne omenjam. Drugače je bilo s strahom, to je z največjim sovražnikom in zaviralcem človekove naravne želje po zdravju in življenju.

Generalno vzeto strahu v smislu biti ali ne biti oziroma ozdraveti ali ne ozdraveti, resda nisem poznala. V prebliskih, ki niso trajali dlje od desetinke sekunde, pa me je domala vsak dan vendar prešinila skrb zaradi bolezni. Povedano drugače, zavedno ali nezavedno me je rak, odkar sem zanj zvedela, spremljal na vsakem koraku. In ta ponavljajoča se desetinka sekunde je bila, vsaj po mojem čutenju in dojemanju stvari, odločilna, da se mi je bolezen širila. Namesto da bi se mi ustavila ali celo povsem izginila.

Kar se same duhovnosti tiče, pa sem – roko na srce – v preteklih dveh letih živela v popolnem kaosu in utvari. Po prvem spontanem odzivu na zdravnikovo sporočilo, da imam raka na pljučih, ko me je Tina odpeljala na Brezje, kjer sem se povsem mimo lastnih misli (samo glas je bil moj) Mariji Pomagaj zahvalila za bolezen in jo vsa objokana in na kolenih prosila, naj me usliši in mi pomaga ozdraveti, sem podlegla filozofiji tako imenovane nove dobe (new age) in se je oklepala kot čudežne bilke življenja. Zaradi česar nisem zgubila samo veliko denarja, pač pa tudi dragocenega časa. (se nadaljuje)