Klic gora utihnil za Tomaža

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / petek, 20. november 2009 / 06:00

Alpinist Tomaž Humar je bil prepričan, da ni nemogočih poti. Ko ga je gora poklicala, je odšel in plezal. Tudi po dramatičnem reševanju z gore Nanga Parbat ni odnehal. Nepalski Lantang Lirung je pretrgal pot do novih ciljev.

Kranj – Leta 2001 je izšla knjiga Tomaža Humarja z naslovom Ni nemogočih poti, ki na 208 straneh in z 209 fotografijami opisuje njegove najpomembnejše alpinistične vzpone dotlej. Bolj kot vsebina potrjujeta veličino Humarjevih dejanj uvoda svetovno znanih alpinistov. Reinhold Messner ga je označil za veliko zvezdo iz majhne dežele. Zapisal je, da je s Humarjem alpinizem v velikem slogu spet prispel tja, kamor je spadal v časih Dibona, Heckmairja ali Jerzija Kukuczke. Carlos Carsolio, ki je bil z njim na dveh odpravah leta 1997, mu je postal prijatelj za vedno. Kot je priznal, prijateljstva v dobrem in slabem lahko trajajo celo življenje. Žal se je Tomaževo življenje izteklo veliko prezgodaj, ko je bil še poln načrtov za nove podvige v gorah.

Tomaž Humar se je rodil 18. februarja 1969 v Ljubljani. Živel je v Kamniku. Zgodaj se je zagledal v gore, leta 1987 je postal član Alpinističnega odseka Kamnik, leta 1990 dobil status alpinista, tri leta pozneje pa tudi alpinističnega inštruktorja in gorskega reševalca. »Takrat sem živel s polnimi pljuči. Pravih problemov sploh nisem poznal, živel sem po načelu carpe diem – izrabi dan. Z leti sem počasi spoznal, da se nobena stvar ne zgodi naključno – nasprotno, vsak dogodek ima svoj zakaj in svoj zato,« je zapisal v knjigi in dodal: »Alpinizem ni samo način življenja; zame je predvsem umetnost življenja v vertikali.« Ko je pustil službo v kamniški Zarji, so bile zanj vir preživetja drugačne vertikale. S prijatelji je opravljal višinska dela na črno. »Če me je pri delu zmotil kak gospod v kravati in me prosil za podatke o našem podjetju, sem dejal: 'Ime mi je Gozdni Joža in živim v Zgornji Fovšiji 4b. A ja, firma je pa tik pred registracijo!'« je bil hudomušen Tomaž. In tako je postal Gozdni Joža za alpiniste in prijatelje.

Mucek z nabrušenimi kremplji

Tomažev vzornik in učitelj je bil Stane Belak – Šrauf. Pred odhodom na Ganeš V, kamor so leta 1994 poleg njega odšli Dare Alič, Vincenc Berčič, Cene Grilc, Tomaž Humar, Grega Kresal in Franci Vettorazzi, je Šrauf izjavil: »No, bomo videli, kaj zmorejo ta stari in kaj mucki!« Pozneje se je izkazalo, da je Tomaž mucek z dobro nabrušenimi kremplji. Na svoji prvi himalajski odpravi sta prav on in Belak 13. novembra dosegla 6.986 metrov visoki vrh.

»Ganeš je bil začetek, in ni bilo naključje, da sem se ga lotil v navezi s Šraufom. Mogoče je bila to na neki način tudi najtežja odprava, saj jo je spremljalo preveč neznank glede visokih gora. Anapurna je bila nepričakovana priložnost in moj prvi ter edini osemtisočak, ki ga nisem hotel izpustiti iz rok. Verjamem, da je od takrat preteklo dovolj vode, da lahko zdaj oba s Tonetom sprejmeva drugačnost drug drugega. Ama Dablam. Prvič v alpskem stilu prek deviške stene. Okus, ki traja. Bobaje. Prvič sam v alpskem stilu preko stene na deviški vrh. Pripravljen sem na Nuptse. Nuptse. Trilogija Lobuče – Vzhodni vrh, Pomuri in zahodna stena Nuptseja. Veselje, bolečina, nova dimenzija. Meja? El Capitan. Prvič 'big wall'. Veni, vidi, vici ali zadnji kamen v mojem mozaiku do Daulagirija. Daulagiri. Misel je postala resničnost. Sedmica ni bila naključna. Hvaležen sem za danost. Kam naprej? Skupni imenovalec vseh mojih odprav, velikih zgodb in stremljenj je bil klic stene,« je Tomaž opisal odprave v letih 1994, 1995, 1996, 1998 in 1999 ter pojasnil pogoste odhode v gore.

Klic ga je vabil v najtežje stene

S solo vzponom v južni steni Daulagirija je Humarju uspel podvig, ki ga danes ne more ponoviti nihče, je ocenil v knjigi Ni nemogočih poti »himalajski papež« Messner. Tomaževe poti so pozneje še večkrat vodile v visoke gore, čeprav so mu zdravniki po padcu na gradbišču domače hiše leta 2000 obetali, da ne bo več stopil na noge. S člani ruske odprave se je 8. novembra 2002 vzpel na 8.046 metrov visoki vrh himalajske gore Šiša Pangma. Junija 2003 se je prvič podal na osemtisočak Nanga Parbat, kjer mu vzpon ni uspel. Konec istega leta sta on in Aleš Koželj preplezala 6.960 metrov visoko Aconcaguo v Južni Ameriki. Poskus solo vzpona na sedemtisočak Jannu oktobra 2004 se ni posrečil. Aprila 2005 je stopil na 6.440 metrov visoki vrh gore Cholatse s prijateljema Koželjem in Oprešnikom. Sledil je vsem znani drugi poskus vzpona na 8.125 metrov visoki Nanga Parbat, ki se je avgusta 2005 končal z dramatičnim reševanjem iz Rupalske stene. Takrat je preživel in se vrnil z Gole gore. Oktobra 2007 se je sam vzpel na 8.051 metrov visoki srednji vrh gore Annapurna.

O svoji letošnji poti v Himalajo ni govoril nikomur. Sam se je vzpenjal na 7.227 metrov visoko goro Lantang Lirung v Nepalu. Kako se je ponesrečil, ne bo znano nikoli. Na pomoč je poklical 9. novembra 2009. Naslednji dan je šerpam v bazi sporočil, da je v kritičnem stanju. »Jagat, to je moje zadnje,« je dejal Tomaž in utihnil. Četrti dan zatem so ga našli švicarski reševalci mrtvega 5600 metrov visoko. S helikopterjem so ga prepeljali v dolino.