Omejevanje

Dan reformacije 2009 je sicer že za nami, rad pa bi izpostavil nekaj poudarkov iz govora, ki ga je imel na državni proslavi ob tem prazniku dr. Pavel Gantar, predsednik Državnega zbora RS in nedavni gost Glasove preje. Predsednik je po stroki sociolog in tako je znal povezati duha Lutrovega in Trubarjevega časa z današnjim na poseben način, preko kapitalnega dela, ki ga je napisal sloviti nemški sociolog Max Weber in ima pomenljivi naslov: Protestantska etika in duh kapitalizma (1905). Ta knjiga je predvsem sijajna razlaga, zakaj je protestantski del sveta v kapitalizmu prehitel katoliškega. Zakaj? Zato, ker je stroga protestantska etika (za razliko od tedanjega vatikanskega razsipništva in razuzdanosti) zahtevala, da se je treba omejevati, varčevati, privarčevanega denarja pa ne pošiljati v Vatikan, temveč vložiti v nova in gospodarna dela (»projekte«), danes bi rekli investirati, kapitalizirati.

Weber je v predgovoru k svojemu delu poudaril, da kapitalizem v svojem izvornem pomenu ni golo hlastanje za dobičkom in premoženjem, kakršno je, denimo, značilno za slovenske in druge tajkune. »Kapitalizem sam po sebi ni ustvaril niti 'pridobitniškega gona' niti 'težnje po dobičku' - po kar se da najvišjem možnem denarnem dobičku. Take težnje najdemo pri natakarjih, zdravnikih, kočijažih, lahkoživkah, podkupljivih uradnikih, vojakih, roparjih, križarjih, obiskovalcih igralnic, beračih; lahko rečemo pri vseh vrstah ljudi, v vseh obdobjih in v vseh deželah sveta, povsod, kjer obstaja ali pa je obstajala objektivna možnost zanje. Že v otroškem vrtcu kulturne zgodovine bi morali enkrat za vselej prenehati s takim naivnim pojmovanjem kapitalizma. Brezobzirno pridobitniško hlastanje sploh ni značilno za kapitalizem, še manj pa je to njegov duh. Kapitalizem naj bi pomenil omejevanje ali pa vsaj racionalno umirjanje tega iracionalnega gona. Vsekakor pa je identičen s težnjo po zmeraj novem dobičku v kontinuiranem racionalnem kapitalističnem podjetju: s težnjo po racionalnosti.«

Ko je v svojem govoru navedel citirani odlomek, je dr. Gantar nadaljeval, kakor sledi: »Če so razmeroma zapletena razmišljanja Maxa Webra o povezavi med protestantsko etiko in duhom kapitalizma vsaj približno ustrezna, se mi za zaključek ponuja naslednja misel: protestantizem je, tako kot sem nakazal na začetku, jezikovno-kulturno prerodil Slovence; pripravil pogoje za poznejše narodno uveljavitev; z začetkom kodifikacije slovenskega jezika v moderni jezik je slovenščino vzpostavil ne samo kot jezik podeželja, temveč tudi kot jezik meščanstva in kot univerzalno sredstvo sporazumevanja v našem prostoru; vzpostavil je jezikovno prostorsko identiteto, ki je ni bilo več mogoče izbrisati. Te zasluge so nesporne in neminljive. Ampak v luči današnjega duhovnega trenutka bi si nemara želeli še več: da bi se nas protestantizem dotaknil še bolj, tudi v njegovem gospodarsko-kulturnem in racionalnem temelju. Da ne bi ostal samo spomin, da bi tudi danes 'racionalna etika' obvladovala naše ravnanje. Da bi znali razumeti besedo 'omejevanje'!«

Na eni strani imamo torej slej ko prej »brezobzirno pridobitniško hlastanje«, na drugi »omejevanje ali pa vsaj racionalno umirjanje tega iracionalnega gona«. Vprašanje je zdaj, kdo bo danes poskrbel za takšno omejevanje? Računati na »racionalnost« posameznikov bi bilo v mnogih primerih naivno. Zato mora vmes poseči država. Je bil govor prvega moža zakonodajne oblasti v državi le pobožna želja, da se to zgodi, ali tudi že napoved, da bo država dejansko še okrepila svoje delovanje v smeri omejevanja »tega iracionalnega gona«?