V naročju špice

Sleme (2077 m) - Pašna sezona je že nekaj časa končana, zato sem se vrnila na mojstranški kolenogriz. Saj se spominjate, da me je lani slabo vreme in podivjani bik odvrnil od nadaljevanja poti? Stala sem v objemu ene špice in gledala proti drugima dvema.

Mojstranški kolenogriz, kot rada rečem strmi poti, ki vodi do Vrtaške planine (1426 m), me je po več kot letu dni spet zvabil, da ga prehodim in končno osvojim Sleme, piramidasto priostren razglednik. Slemen je v naših gorah kar nekaj, zato ga bom poimenovala kar Vrtaško Sleme. Dviga se nad Mojstrano, sicer rahlo skrit zaradi mogočnih vršacev, ki dominirajo v njegovi okolici.

Zapeljemo se do konca Mojstrane, proti dolini Vrat. Pri zadnjih hišah na levi strani je na koncu manjše parkirišče, kjer parkiramo in se odpravimo približno 50 metrov nazaj po cesti in zavijemo levo v breg na markirano pot, ki pa v tem spodnjem delu nima nobene markacije. Sledimo markiranemu kolovozu in po slabih 10 minutah se znajdemo na križišču, kjer je na drevo pritrjena tablica, ki označuje pohodniško pot številka 14. Na tem križišču zavijemo levo. Pot se bo začela strmo dvigovati. Sledil bo odsek, ki je običajno blaten. Pot se bo obrnila levo in se začela vse bolj strmo dvigovati. Kakšna je strmina, bo očitno po povišanem pulzu, ali pa ob vrnitvi, ko nas bodo že začela boleti kolena. Ko bo strmina za malenkost popustila, bomo hodili po kamniti poti, ki je speljana okoli skal. Pri prvih se nam bo odprl prelep razgled na Mojstrano in Dovje, za katerim se bo videla Dovška baba, pred nami pa bo nizka vzpetina Grančiše (843 m). Strmina nam še vedno ne bo dala dihati. Kamenje in šodr bosta od nas zahtevala previden in trden korak. Razgled je že s tega dela poti čudovit, saj se pod nami kaže dolina Vrata, s Cmirom, Vrbanovimi špicami in Rjavino. Po približno dveh urah hoje dosežemo leso, ki označuje začetek Vrtaške planine. In tukaj se pot, končno, malo položi. Do pastirskega doma na Vrtaški planini je še nekaj minut zložne hoje.

Pot nadaljujemo mimo doma kar naravnost preko travnika, kot nas tudi usmerijo markacije, na katere moramo biti pozorni malo višje, kjer pot zavije ostro levo v gozd. Vzpon se nadaljuje po gozdu, ko nas pot pripelje na večjo jaso, ki jo v zgornji polovici prečimo in nadaljujemo vzpon po gozdu. Iz gozda stopimo na razgledni pomol, ki nudi balzam za oči; triglavsko pogorje z mogočno Steno se pokaže v vsej svoji mogočnosti. Pri pomolu se pot rahlo spusti v desno in nekaj časa poteka skoraj vodoravno po macesnovih iglicah. Jesenska idila! Z zmernim vzponom se vzpnemo do travnatega pobočja pod Vrtaškim vrhom, na katerega nas tudi usmeri oznaka na skali. A mi nadaljujemo kar naravnost, mimo vodnega zajetja za živino, skozi dobro vidno pot skozi ruševje. Prečimo ruševje, pot zavije desno in takrat pred seboj spet zagledamo naš vrh, ki nam je z vsakim korakom bližje. Sledi rahel spust in vzpon čez travnate Njivice. Lahko gremo kjerkoli, kajti sledenje zelo redkim markacijam je brez pomena. Doseči moramo vrh grebena; torej, gremo po nekako najmanj naporni poti, ki nas pripelje do roba grebena, s katerega se nam odpre čudovit pogled proti martuljški skupini vršacev, z mogočnim Špikom, in v dolino Belega potoka.

Na grebenu se obrnemo levo in sledimo stezi, ki nas pripelje na vrh Vrtaškega Slemena, kjer nas pričaka vpisna knjiga in dih jemajoči razgled. Sleme namreč leži v samem naročju Kukove špice, ki je pred nami kot na dlani. Vmes je sicer globoka škrbina in Vrh nad Mužici. To je svet, ki je povsem neoznačen; upajmo, da bo še dolgo. Z vrha se nam odpre ogled na vse strani: Kukova špica, Stenar, Stena s Triglavom, Cmir, Vrbanove špice, Rjavina, Luknja Peč, Dimniki, Macesnovec. Najvišji vrh Mežakle, Jerebikovec, je videti nizko pod nami. Karavanke se pokažejo v vseh svoji čudoviti verigi; mogočna Kepa z okoliškimi vrhovi kar vabi, da jo ponovno obiščemo. V ozadju, v Avstriji, pa Dobrač in daleč zadaj slovenski Veliki Klek oz. Grossglockner.

Ko se začnemo spuščati s Slemena, lahko spotoma obiščemo še Votlo Sleme (2029 m) in Vrtaški vrh (1898 m). Do prvega vodi grebenska pot, le da namesto proti Njivicam nadaljujemo po grebenu kar naravnost, Vrtaški vrh pa je kopa, ki smo jo ob vzponu obšli. Vrnemo se po poti vzpona in pazimo na kolena, kajti strmina ne popusti in če imamo težave s koleni, bomo to še kako občutili.

Nadmorska višina: 2077 m

Višinska razlika: 1427 m

Trajanje: 6 ur

Zahtevnost: 3 zvezdice