Lutrov dan

Meni se zdi, da večini ljudi še zdaj ni čisto jasno (kar brž priznam, da tudi meni ne), zakaj imamo tudi pri nas 31. oktobra dan reformacije. Ko so ga vzpostavili, so ga nekateri takoj preimenovali v »Kučanov praznik«, češ da je šlo ob ponovni uvrstitvi nekaterih katoliških praznikov na državni koledar dela prostih dni za to, da se vsa reč »uravnoteži« tako, da se uvede še enega luteranskega; luterani pa so v Sloveniji kot živa cerkev preživeli protireformacijo samo v Prekmurju. Uradna utemeljitev praznika je seveda drugačna: da gre predvsem za počastitev tistega, kar so Primož Trubar in njegovi dali Slovencem – knjige in knjižni jezik. Toda v tem primeru bi bilo bolj primerno, če bi se ta praznik ujemal s Trubarjevim rojstnim dnevom ali dnevom smrti. Prvi naj bi bil 9. junija (a ni povsem zagotovo), drugi 28. junija in bi bil v senci dneva državnosti … 31. oktober pa je v bistvu Lutrov dan, tistega dne naj bi prvi protestant prvič objavil svojih 95 tez, naperjenih proti pregreham vatikanskih papistov in za reformo Cerkve v duhu evangelija. In če v nemških deželah ne bi bilo Lutra, bi tudi Trubarja in njegovih v slovenskih (takrat uradno nemških) ne bilo …

Lepo je, da se na ta dan spomnimo slovenskih reformatorjev in njihovih knjig. A kdor te reči malo bolj pozna, ve, da so bile knjige Lutru, Trubarju, Dalmatinu in vsem drugim protestantom predvsem sredstvo v službi vere. Šlo jim je predvsem za to, da bi lahko kristjani brali Sveto pismo v lastnem jeziku, da bi ga lahko bral vsak in ne bi božje besede poslušal le v njemu nerazumljivi latinščini, v svojem jeziku pa samo pridige, ki so izrazito človeška beseda. Knjige slovenskih protestantov so res izšle v slovenščini, njihova vsebina pa je bila izrazito verska in to dejstvo pristaši dneva reformacije na Slovenskem, ki so po večini iz nekdanjih levih vrst, radi spregledajo. Da bi bolj začutili, za kaj gre, preberimo odlomek iz Trubarjevega predgovora k Janezovemu Razodetju, kjer že na začetku govori o tem, »kako in kaj se bo zgodilo v poslednjih časih pred sodnim dnem na nebu, na vodah, na zemlji in med ljudmi«. In nadaljuje: »Da bodo pogosti lunini in sončni mrki, da bodo zvezde padale z neba, da se bodo gibale nebeške sile in se bodo videli čudni kometi in druge prikazni. Na morju bodo velike nevihte, šumenje in valovi, ob vodah grozne povodnji, na zemlji pogosti močni potresi, udori, gore se bodo razklale in se valile. Med ljudmi se bodo razširile kužne bolezni, vojske, boji, punti, draginje, lakote in vse zlo, nečistovanje, prešuštvovanje, nezvestoba, sovraštvo, zavist, goljufija in lenoba. Ljudje bodo povsem varni, brez Božjega strahu, nepošteni, lakomni, razsipni, stalno bodo pijančevali, se ženili iz koristi, razkošno živeli, nasilno ravnali z ubogimi, gradili, zidali, kupčevali, zasramovali, sovražili in preganjali prave pridigarje, kot je bilo v času Noeta in Lota.« (Trubarjevo Razodetje, 2008, 29-31.)

Je torej – glede na to, da se po svetu vse to in v veliki meri že dogaja – sodni dan blizu? Mar ni ta Trubarjev komentar neverjetno sodoben? Hočem reči: zakaj ne bi Trubarja brali tudi danes, v zatišju, ki je nastopilo po lanski 500-letnici. Dan reformacije smo zdaj že vzeli za svojega; če ne zaradi drugega, pa zato, ker je dela prosti dan in se lepo dopolni z dnevom spomina na mrtve. Letos sta oba postavljena v najslabši možni kombinaciji, na soboto in nedeljo. Če se postavita na sredo tedna, pa z obema vikendoma tvorita ene male počitnice ali dopust. No, če boste na dan reformacije dejansko dela prosti, pa preberite kaj iz Trubarjevega berila. Če ga imate?