Šumi Petra Božiča

»Načeloma vseskozi iščem primerno zgodbo za to, kar me najbolj muči. In mene muči problem izročila. Sam sem pripadal generaciji, ki je izšla iz vojne. Mi nismo potrebovali mita partizanščine, ker smo imeli svojo lastno legitimiteto. Partizanščina je zame odpor v imenu lastnega človeškega dostojanstva. Zgodovinsko gledano sta partizanščina in domobranstvo avtentični. Imeli smo močno socialdemokracijo, iz katere je nastala Komunistična partija. NOB-ja brez socialne revolucije ne bi bilo. Domobranstvo pa je izšlo iz zgodovine katolištva. V II. svetovni vojni smo Slovenci prvič postali zgodovinski narod in zato moramo spoštovati vse žrtve. V življenju imamo vsi neko izročilo, nekaj, kar nas presega in naredi za člane skupnosti. Če človek tega nima, je popoln individualist.«

BARBARA (za šankom v Šumiju): A je bil danes sploh kdo tukaj?
MARIJA: Težko ti to povem.
BARBARA: Torej je bil tukaj, Chubby.
MARIJA: Bil je tukaj. Rekel mi je, da zadnjič. Poglej, kaj je napisal na zid:
CHUBBY WAS HERE
BARBARA: In to je vse.
MARIJA: Čisto vse! In za zmeraj.
(Peter Božič, Šumi, 2009)

Tako Peter Božič v intervjuju Gašperju Trohi ob izidu njegove zadnje knjige, drame Šumi. Njen glavni junak je legendarni Chubby, pesnik (pravo ime Vojin Kovač, 1949-85, 27. marca letos bi dopolnil 60 let). Če komu, potem njemu pristoji oznaka »individualist«. A zdi se, da je imel tudi on »neko izročilo«. V Božičevi drami (Peter mu je že pred tem posvetil roman Chubby was here, 1987) namreč odkoplje Narednikove (očetove) kosti, jih zavije v preprogo in z vlakom odpelje na jug, v kraj, kjer se je Narednik rodil. Tako izpolni obljubo, ki mu jo je dal. Narednik mu namreč govori: »Človekove kosti morajo biti pokopane tam, kjer je človek živel, in ne tam, kjer ni. Obljubi, da me boš pokopal v Stalaću. Tam je veliko ovalnih kamnov, nagrobnih spomenikov, stečkov. Od bogomilov. Jaz s temi kamni nimam nič, nisem ne pravoslavec ne musliman, ne protestant in ne katolik, moja vera je samo moja! Sem samo vse, kar sem živel, zato boš moje kosti pokopal pri Mostarju.« Te besede, ki jih je v Narednikova usta položil Božič, so po mojem tudi njegova, Petrova vera. Drama Šumi je njegova zadnje objavljeno delo, izšlo je le malo pred njegovo smrtjo in tako lahko velja za njegovo poslednje sporočilo: Moja vera je samo moja! Sem samo vse, kar sem živel.

Na gornje Chubbyjeve oziroma Petrove besede o izročilu (»smislu«) je Troha postavil še zadnje vprašanje: »Lahko dramatika, literatura seže onkraj, najde ta smisel, ki ga vsi iščemo?« Avtor je odgovoril: »Edino literatura lahko to naredi, a se nam ta smisel vztrajno izmika. Če bi ga namreč našli, ga ne bi bilo več.« Bistvo je v torej v iskanju, ne v tistem, kar bi morda našli … Drama Šumi bo kmalu tudi uprizorjena, v Mladinskem gledališču, že v tej sezoni. O njej, pa o Chubbyu in o Petru bo torej še veliko govora, za zdaj pa si preberimo dva odlomka iz njegovih dram, ki sta kot navedka vpletena v to pisanje. Iz njiju se lepo vidi oziroma začuti, kaj je tisto novo, kar je Peter Božič dal slovenski dramatiki, ko je vanjo uvedel dramo absurda in jo tako naredil moderno, evropsko. V slovenski dramatiki je tisto, kar sta v evropski Beckett in Ionesco. Sicer pa je vse, kar je živel.