Protokol včasih zakrije pravi vtis

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. oktober 2009 / 06:00

Predsednik državnega zbora Pavel Gantar je na Glasovi preji v Galeriji Krvina razmišljal o politiki, globalnem segrevanju, pokrajinah ...

Pavel Gantar se je v pogovoru s publicistom Mihom Nagličem najprej vrnil v svoje otroštvo v Gorenji vasi, podrobneje pa sta se dotaknila tudi njegove bogate politične kariere. Ta ga je pripeljala do predsedniške funkcije v državnem zboru, za kar pa se, je poudaril Pavel Gantar, niti ni pretirano naprezal, čeprav so nekateri namigovali drugače. »Nikoli si nisem zastavil za cilj, da bi bil predsednik državnega zbora. A ko je ta funkcija pripadla stranki Zares, je bilo zelo naravno, to že moram reči, da je izbira padla name in sem jo tudi takoj sprejel,« je pojasnil Pavel Gantar.

Prva protokolarna obveznost, se je spomnil Pavel Gantar, je sledila že po nekaj dneh, in sicer obisk angleške kraljice, za kar, je dejal, si je moral izposoditi frak. »Toliko sem pa že Gorenjec, da sem takoj premislil, ali se obeta še kakšen kraljevski obisk v mojem mandatu. Ugotovil sem, da bo verjetno edini, pa sem si ga izposodil.« S kraljico, je še dodal, sta ob večerji zelo prijetno kramljala. Protokol, je dejal, ob takih priložnostih sicer ustvarja neki glamur, ki pa včasih zakrije pravi vtis. Tako, je pripovedoval Gantar, je bilo recimo ob obisku srbskega predsednika Borisa Tadića, s katerim sta stara znanca. »Zato sem ga kar mimo protokola nagovoril: Boris, kako si?«

O njegovi akademski in politični karieri pa še ni bilo mogoče niti slutiti, ko se je po končani osnovni šoli namesto za gimnazijo odločil za poklicno šolo, in sicer se je učil za modelnega mizarja. »Mizo bi sicer znal narediti, a posebej zavzet za mizarstvo nikoli nisem bil. Zato sem pograbil prvo priložnost in šel študirat,« je pojasnil. Kljub temu njegova akademska kariera ni bila pretirano bleščeča, je priznal Gantar, saj ga je večkrat stran zvabila politika. »Osebno mi ni žal, čeprav so bile karierne možnosti vedno odprte, tako da ni nujno, da bi šel po tej poti, po kateri sem šel.« Kot je dejal Miha Nagliča, je dosegel največ, kar je možno v tej državi, saj je eden od predsednikov, kar pa po Gantarjevem mnenju ne šteje prav dosti. »Šteje le, če ti uspe narediti kaj takšnega, za kar misliš, da je dobro in da koristi tudi drugim, če imaš javno funkcijo,« je prepričan Gantar. Njegova funkcija v parlamentu, je priznal, pa je včasih zanj tudi prava muka, saj bi o določenih zadevah z veseljem polemiziral, pa kot predsednik vseh poslancev ne sme biti pristranski. Obenem ne sprejema kritik, da se v parlamentu preveč prepira. »Kje pa naj se prepira, če ne v parlamentu. Problem je v tem, da je raven prepira nizka. Marsikdo, ki nima argumentov, poskuša diskvalificirati druge ljudi, in to je slabo. To pa kot predsednik državnega zbora težko preprečim, ker moram obenem paziti, da ne omejujem svobode govora. In ponavadi se tega, da je nekdo prestopil mejo, zaveš šele takrat, ko jo je že prestopil.«

V nadaljevanju pogovora sta se z Mihom Nagličem dotaknila tudi podnebnih sprememb, ki po mnenju Pavla Gantarja predstavljajo enega od pomembnih izzivov. »Za oznako podnebnih sprememb se dogaja neusmiljen boj za prevlado, kdo bo prvi ponudil tehnologije, ki bodo temeljile na kar se da nizki porabi ogljikovodikov oziroma drugih energentov. Gre za vprašanje, ali bomo v tej igri ali bomo že takoj na začetku izločeni,« je razmišljal Gantar in nadaljeval, da je pri podnebnih spremembah tudi veliko banalizacije. »Ob malce močnejšem deževju že govorijo o podnebnih spremembah. Tako enostavne vzročne povezave ni. Tipičen primer je bil orkan Katrina – ne kriviti orkana, če so padli nasipi, ki niso bili vzdrževani. Enako je bilo v Železnikih – neurejeni vodotoki niso podnebne spremembe.« Na primeru zapiranja obrata Alpine v Gorenji vasi pa je ironično spregovoril o globalizaciji. »V Gorenjo vas je prišla globalizacija iz sosednje vasi, saj so odločitev o zaprtju obrata sprejeli v Žireh. Kaj Kitajci, sosednja vas je za nas nevarna,« se je pošalil.

Kot prostorski sociolog je povedal tudi svoje mnenje o pokrajinah in razdrobljenosti občin. »Koncept občin ali lokalne skupnosti temelji na neki prostorski soodvisnosti med ljudmi in dejavnostmi. Obstajajo pragovi, do katerih je stvari še možno razmeroma racionalno organizirati, pri čemer število prebivalcev ni edini kriterij.« Glede na omenjeni kriterij pa je po njegovem spodnja meja, ki bi zadovoljevala neke nadlokalne funkcije, ki pa še niso državne, vsaj 140 do 160 tisoč ljudi. »To pomeni, da bi smelo biti šest, s skrajnimi kompromisi pa osem pokrajin, če bi recimo priznali še poseben status Koroške. Že v prejšnjem mandatu pa je v državnem zboru potekala diskusija, kdaj se vidi, da neko območje ne izpolnjuje pogojev za pokrajino: kadar se več mest med sabo krega, kje je center,« je še dejal Gantar. Milana Naprudnika iz občinstva je ob tem zanimalo, kaj lahko stori predsednik državnega zbora, da bi se pri presoji glede pokrajin začeli upoštevati strokovni kriteriji, ne pa strankarski. Pavel Gantar mu je odgovoril, da sam veliko sodeluje z lokalnimi geografi in prostorskimi sociologi. Obenem je izrazil upanje, da bo novi minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj z večjo energijo in zagretostjo izpeljal, kar je zastavila že njegova predhodnica. Milana Vodnika pa moti, zakaj naši politiki v zvezi s Hrvaško vedno govorijo zgolj o »naših interesih«, medtem ko se Hrvati borijo za »svojo zemljo«. Gantar je prepričan, da politikov ne smemo soditi samo po besedah. »Včasih se zdi, da tisti, ki so najbolj glasni in najbolj prisegajo na domoljubje, hitro zgubijo zagon.«

Metod di Batista je opozoril na težave pri načrtovanju v prostoru, saj naj bi bilo prej kot v štirih letih težko priti od ideje do uredbe v lokacijskih načrtih. Po mnenju Pavla Gantarja pa je to še sprejemljivo, saj je treba upoštevati tudi interese ljudi. Le v nedemokratičnih družbah lahko po njegovem že drugi dan začnejo seliti ljudi, če se odločijo za gradnjo. Ob tem je nekdo pripomnil, da je že loška obvoznica »znanstvena fantastika«. Problem loške obvoznice Pavel Gantar vidi v tem, da zanjo v Škofji Loki nihče, razen prebivalcev Spodnjega trga, ni zainteresiran. »Zainteresirani smo zgolj mi iz Poljanske doline. Če bi bil to loški problem, bi bila zgrajena že zdavnaj,« je prepričan Gantar.