Na pomooooč. Umiram.

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Zadnjič sem končala z mislijo, da je življenje neopisljivo lepo, zato ga ljubimo z vsem srcem in z vso dušo. Pozabila, pa sem pripisati: ljubimo svoje življenje prav takšno in v ničemer drugačno, kot je. To je pravzaprav srčika vse te neizmerne življenjske ljubezni. Ljubiti življenje, postlano z rožicami, kamor koli naša noga že stopi, ni namreč nobena umetnost; nobena posebnost; nobena žrtev. In žrtev je piedestal srečnega in polnega življenja. Tako pač je. To je aksiom življenja.

Vas morda zanima, kako je v tem času z menoj? Vzela si bom nekaj časa oziroma prostora in med tuje zdravstvene »dogodivščine« vrinila delček nadaljevanke o sebi.

Torej, kako sem in kako se počutim? Še vedno se počutim zdrava kot dren in tako tudi živim, kar se prvega vprašanja tiče, pa sem tako tako. Odvisno pač, s katerimi očmi gledamo oziroma kam gledamo. Zdravniki specialisti, ki gledajo na moje zdravje parcialno in preko tehnoloških dosežkov v mojo gmotno notranjost, so previdni, da ne rečem zaskrbljeni. Dogodilo se mi je namreč tole.

Neke tople septembrske noči (katere točno, ne vem, ampak to niti ni pomembno) spim v nežnem Andrejevem objemu in sanjam. O čem, je prav tako nepomembno. V hipu se zbudim, začnem obračati glavo in telo ter z rokami tipati v prostor. Z grozo ugotovim, da se soba s posteljo vred okrog mene vrti, kot če bi imela liter viljamovke v riti (oprostite prispodobi) in da globine prostora kratko malo ne zaznam. Da, skratka, lebdim sredi praznine. Sredi niča. Brezglavo, da ne rečem brezsrčno, mi nekako uspe zgrabiti Andrejevo roko in zajavkati: »Andrej. Pomagaj. Umiram.« Potem sem zgubila zavest.

Nič ne rečem, način umrtja bi bil idealen, ampak to je druga raven. Si predstavljate, da vas sredi sladkih sanj nič hudega sluteč zbudi ljubljena oseba, s katero si posteljo in mizo in vse, kar spada v tozadevni osebni kontekst, delita malo manj kot štirideset let in vam vsa zmedena sporoči, da umira. Groza. Ampak, natanko tako je bilo tiste tople septembrske noči.

Medtem ko sem bila sama menda najmanj deset minut in s peno na ustih pogreznjena v globoki nič, je Andreju – kljub neopisljivemu strahu in presenečenju – mozeg delal z nadsvetlobno hitrostjo. Najprej je poklical reševalce, potem pa še Tino in Bojana.

Ko sem se premaknila z mrtve točke nazaj v življenje, je bila scena sledeča. Kot izsušena cunja, ki jo je gospodinja pozabila na radiatorju, medtem ko je po telefonu žvrgolela s prijateljico, sem ležala na tleh v kopalnici. Ob meni je klečala Tina in me držala za roko. Nad mano sta »visela« preplašen zet in še bolj preplašen mož. Za njima sta vratove stegovala reševalca in nadzorovala razplet dogodka. Ta je bil vsaj z moje strani neprijeten tudi zato, ker sem se medtem, ko sem lebdela v niču, podelala v hlače oziroma v pižamo. (Se nadaljuje.)