Pravljičnost življenja

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Če strnem življenjsko »dogodivščino« Simone Šket v nekaj besed in stavkov, bi njeno zgodbo brali takole. Pred nekaj več kot tremi desetletji se je v Mariboru rodila deklica, ki so ji (predvidoma hudobne) vile v zibelko položile izjemno življenjsko preizkušnjo. Tako se je namesto brezskrbne igrivosti, preko katere večina otrok spoznava in dojema zunanji, njim tuj svet in s pomočjo katere si nežne otroške duše krepijo in kalijo njim lastne značajske konture, nagonsko (in s pomočjo staršev, še zlasti svoje mame) upirala smrti. In izbrala življenje. Ja. Že v času svojega otroštva in odraščanja je zavrgla bolezen in smrt ter sprejela življenje.

Na svoji poti v življenje je Simona verovala v Boga in neizmerno ter brezkompromisno zaupala sama vase; v svojo notranjo moč, energijo, ki izvira iz globine hotenja ter radosti življenja. V mirnem in idiličnem zavetju naravnih lepot Bleda in njegove okolice, zdaj živi in »kraljuje« s svojo hčerko ter partnerjem.

Nikomur. Prav nikomur, vrojenim v nam edino znan in dojemljiv svet, niso dani vedeti čas, kraj, vzrok in način smrti. Edino, kar vemo, je, da smo vsi mi, brez izjeme eni čisto navadni smrtniki; pa naj se pišemo Farah Faucet ali (moja malenkost) Marjeta Smolnikar; pa naj smo zdravi ali bolni; življenjska usoda je celo tako ohola in vzvišena, da ne izbira niti med mladimi ali starimi. Tako se ta naš svet in z njim naše življenje, pač vrti.

Eno pa je v našem kratkem življenju (ne glede na to, ali doživimo tri, sedemdeset ali celo sto dvajset let, je življenje na tem svetu in v nam znani obliki bivanja kratko) vendar gotovo: strah, zagrenjenost, potrtost, nevoščljivost, nečimrnost, vsakršno nezadovoljstvo in kar je drugih negativnih značajskih vzorcev, niso in ne morejo biti porok dolgemu, še manj srečnemu življenju. Ne glede na to, česa nas je, denimo, strah – bolezni ali samo nebogljene miške, to pogosto stanje duha najeda naše telo in nam krajša čas bivanja na Zemlji.

Dolgost slehernega človekovega življenja, človeka, recimo, z rakom v sebi ali brez njega, je (hočeš – nočeš, verjeli – ne verjeli) premosorazmerna: z ljubeznijo, ki jo dajemo in sprejemamo; s svetlobo naših misli; z našo darežljivostjo, dobrotljivostjo in dobronamernostjo; z našo vero v Višjo silo, v Univerzalno dobro, v Boga; s smehom, s katerim spremljamo življenje; z brezskrbnostjo (nikakor brezbrižnostjo), če je treba, tudi do bolezni; z zaupanjem vase, v svoje bližnje in v ljudi nasploh; z urejeno družino oziroma z urejenimi družinskimi odnosi ter vezmi; in tako dalje in tako naprej do zadnje svetle bilke, ki sveti ali samo medli na skrajnem koncu našega življenjskega hodnika.

Bodimo pogumni in sprejmimo odločitev, da si vsakič znova, ko se prebudimo v življenje, rečemo: »Ne glede na življenjske okoliščine in preizkušnje, je moje življenje vendar enkratno, neponovljivo, neprecenljivo in neopisljivo lepo. Zato ga ljubim z vsem srcem in z vso dušo.« (Se nadaljuje.)