Komunistični manifest

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. oktober 2009 / 06:00

Pomislite: deveta od desetih najbolje prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah je bil septembra 2009 – Komunistični manifest! »Če bi mi kdo pred dvajsetimi leti dejal, da bom kdaj kakorkoli sodeloval pri izdaji Manifesta v slovenskem jeziku, bi mislil, da se norčuje. Takrat sem se ponosno razglašal za nemarksista. A časi se spreminjajo; številni takrat najbolj vneti marksisti so, ne da bi vedeli, preko noči postali monetaristi. Sem sam nevede postal marksist? Morda.« Tako se glasi prvi odstavek spremne besede, ki jo je za »sanjsko« izdajo (izšla pri založbi Sanje) Manifesta napisal dr. Jože Mencinger, gorenjski rojak, ki so ga omenjeni monetaristi označili za »staroekonomista«. Pomenljiva je v tem kontekstu tudi usoda Igorja Bavčarja. V letih, ko je še prijateljeval z Janezom Janšo in pred aretacijo le-tega (1988), je svoje udarne članke običajno zašpičil s parolo iz Manifesta: Naj živi proletarska revolucija! Dobri dve desetletji pozneje mu je skoraj uspelo postati vodilni slovenski kapitalist, a mu je na koncu spodletelo; pri tem je uničil primorsko sanjsko firmo, sam pa postal predmet policijske in sodne preiskave …

Ni kaj: časi se spreminjajo in mi z njimi! Da to staro misel podkrepimo, preberimo, kar sledi. »Delo proletarcev je z razširjanjem strojev in z delitvijo dela izgubilo sleherno samostojnost in s tem ves mik za delavca. Le-ta postane zgolj pritiklina stroja, od njega se zahteva le najenostavnejši, najbolj enolični, najlaže priučljiv prijem. Stroški, ki jih povzroča delavec, se zatorej omejujejo skorajda le na življenjske potrebščine, ki jih potrebuje za svoje preživljanje in za razplod svojega plemena. Cena kakega blaga, torej tudi dela, pa je enaka stroškom za njegovo produkcijo. V isti meri, kot narašča zoprnost dela, upada zatorej plača. Še več, v isti meri kot naraščata mašinerija in delitev dela, v isti meri narašča tudi masa dela, bodisi s povečanjem števila delovnih ur, bodisi s pomnožitvijo dela, ki se zahteva v določenem času, s pospešenim tekom strojev itn.« Odkod je to? Če bi zatrdil, da je to opis dela v kaki tovarni na Kitajskem, v eni od mnogih, ki v letu 2009 proizvajajo za globalni trg, bi najbrž nihče ne posumil, da to ni res – da gre v resnici za besedilo, ki je bilo prvič objavljeno že leta 1848, napisala pa sta ga Karl Marx in Friedrich Engels.

Pa listajmo še malo po tem neuničljivem spisu. »Potreba po vse širšem odjemu njenih produktov podi buržoazijo po vsej zemeljski krogli. Vsepovsod se mora ugnezditi, vsepovsod naseliti, vsepovsod navezati stike. Buržoazija je z izkoriščanjem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in potrošnjo vseh dežel. Industriji je na veliko obžalovanje reakcionarjev spodmaknila spod nog nacionalna tla. Prastare nacionalne industrije so bile uničene in se še iz dneva v dan uničujejo. Spodrivajo jih nove industrije, katerih uvajanje postaja za vse civilizirane nacije življenjsko vprašanje, industrije, ki ne predelujejo več domačih surovin, temveč surovine z najbolj oddaljenih področij, in katerih fabrikati se ne porabljajo le v deželi sami, temveč na vseh delih sveta hkrati. Na mesto starih potreb, ki so jih zadovoljevali izdelki domače dežele, stopajo nove, ki terjajo za zadovoljitev produkte najbolj oddaljenih dežel in podnebij. Na mesto stare krajevne in nacionalne samozadostnosti in zaprtosti stopa vsestransko občevanje, vsestranska odvisnost nacij druge od druge. Tako kot z materialno je tudi z duhovno produkcijo …« Bi lahko 161 let po prvi objavi teh besed še bolj zgovorno opisali, kaj se nam je zgodilo v tej slavni globalizaciji?!

Sicer pa ne gre za to, da bi povzdigovali Manifest. Ni potrebno. Ne glede na usodo komunizma ostaja eno od velikih besedil svetovne literature. Še vedno drži ogledalo globalnemu kapitalizmu, pa tudi »komunizmu«, kakršen je kitajski, v katerem so delavci še »ta pravi« proletarci, saj pod partijskim vodstvom živijo in delajo v najbolj grobem kapitalizmu. In s svojo ceneno delovno silo zmanjšujejo tudi vrednost dela mnogih slovenskih in evropskih delavcev. Koliko tovarn so morali že zapreti, tudi pri nas (Mura najbrž ni zadnja), prav zaradi tega, ker niso mogle delati tako poceni kot kitajske in druge, kjer je delo podcenjeno. Manifest je pravzaprav preroški spis, saj se njegove »napovedi« uresničujejo že poldrugo stoletje. O tem, kako ga brati danes, pišejo v odličnih spremnih besedah: filozofa Mladen Dolar in Slavoj Žižek, ekonomist Jože Mencinger, etnolog Rajko Muršič in pesnik Janez Ramoveš. To daje novi slovenski izdaji posebno težo, njen uspeh pa je – kot rečeno – sanjski!