Še pomnite tovariši

Prejšnjo soboto sem po dolgih letih spet sedela v šolski klopi. Točneje, v četrtem razredu osnovne šole. Tako je namreč naneslo, da je imela vnukinja Julija ta sicer prosti dan obvezni pouk, ki so ga izrabili za ročne spretnosti. Priporočljivo oziroma zaželeno je bilo, da se pouka udeležijo tudi starši. Vsaj eden, če že ne oba. Glede na to, da sta imela Julijina starša prav to soboto zasedeno z neko drugo bolj ali manj pomembno rečjo, je obveznost pač doletela mene, babico.

Kakšnega posebno zahtevnega dela pri pouku nisem imela, med drugim so se četrtošolci naučili vdeti sukanec v šivanko in zašiti gumb, zato sem razmišljala o vsem drugem, razen o tem, zaradi česar sem tam bila. Recimo. Ni mi ušlo, da je bilo pri pouku približno dvajset učenk in učencev in komaj sedem spremljevalcev; tri mamice, en očka, ena starejša sestrica in dve babici. In še to samo prvi dve šolski uri. Po odmoru smo v razredu razen učencev sedele samo še dve mamici, sestrica in moja malenkost. Toliko so se torej starši ali vsaj stari starši pripravljeni »žrtvovati« za svoj naraščaj. Katastrofa. In to na vsej črti. Pomeni, na osebni in na družbeni.

Ne. Ne nameravam peti levite. Ne Julijinim staršem, še manj čigavim drugim. Je pa res, da je tudi zaradi takšnih »malenkosti«, kot sta čas in interes, s katerim starši razpolagajo, današnja mladina v izjemno slabem, še zdaleč ne zavidanja vrednem položaju. Po sobotni izkušnji sodeč je večina otrok v današnjem času bolj ali manj prepuščena sama sebi. Povedano drugače, družina v svojem klasičnem, tradicionalnem ali, če hočete, primarnem pomenu očitno ni več nobena vrednota. V najboljšem primeru je od te nekdanje vrednote številka ena ostalo bore malo.

Medtem ko sem Juliji in njeni sošolki nekajkrat asistirala pri vdevanju niti v šivanko in ko sem v mislih obdelala sodobne nevrednote, sem povsem spontano, pomeni, nehote, vizualizirala nakano aktualne vlade, da izenači skupno življenje homoseksualnega in lezbičnega para do te mere, da jim zakonsko omogoči posvojiti otroke. Brrr. Ob vizualizaciji te napovedi me je, medtem ko sem sedela v četrtem razredu osnovne šole, dobesedno zmrazilo. Predstavljala sem si namreč, da sedi okrog mene dvajset učenk in učencev in štirideset staršev. Samih moških. Ali samih žensk. Je čisto vseeno. Za moj svetovni nazor, za moje dojemanje družbenih vrednot oziroma nevrednot bi bila to katastrofa na kvadrat. Tako za otroke pogojno rečeno homoseksualcev in lezbijk kot tudi za družbo in človekov rod nasploh.

V primeru te najnovejše in milo rečeno neslane namere vlade Boruta Pahorja se izkaže potreba po ustanovitvi instituta varuha otrokovih pravic kot urgentna. Hoteli ali ne, priznali ali ne, je življenje in odraščanje otroka v dvospolnem zakonu oziroma zvezi edino naravno. Celo edino normalno. In nihče, niti homoseksualni lobi (ki je, mimogrede izjemno močan in vpliven) ne, nima najmanjše pravice, da oropa otroka logike narave.

V vsem svojem gnevu, da ne rečem protestu zoper najnovejšo domislico vladajoče politične garniture, domnevno napredne in liberalno usmerjene pripadnike slovenske družbe sprašujem: še pomnite tovariši, ko ste se z vso razpoložljivo propagando spravili na domnevno kratenje otrokovih pravic (s strani Cerkve) s krščevanjem komaj rojenih in, kot ste takrat vpili, nebogljenih otrok?