Spontanost (78)

"Čisto nič nisi spontana. Vse načrtuješ," mi je nekega dne med klepetom na portalu očital štiriintridesetletni moški, ki je želel, da se čez dobro uro dobiva v enem ljubljanskih klubov.

Vseeno pa sem iz pogovora razbrala, da zanj obisk lokala pomeni pravzaprav žuranje do jutranjih ur. Dan ni pomemben. Petek, torek, nedelja – sploh ni važno. Žal sem imela službene obveznosti, lovila sem roke, in ker je bila sobota, je on to še toliko težje razumel. Je pa res, da se nisem pretirano potrudila z razlago.

Spominjam se, da sem na začetku, so sem spoznavala spletne klepetalnice, marsikomu poskušala razložiti, da je moje delo način življenja. Pa se je izkazalo, da velikokrat razlagam ljudem, ki sploh ne poslušajo; jih v bistvu to niti ne zanima. Tako včasih samo še povem, da svoje delo obožujem, in kadar bi se rada koga znebila, še dodam, da na račun svojega dela pač ne sklepam več kompromisov.

Spontanost na račun neodgovornosti? Ne, tega si tisti trenutek nisem mogla privoščiti. Moški ni odnehal. Začel je postavljati različna vprašanja, med drugim me je kar popredalčkal, češ da sem verjetno popolnoma nepotešena, če samo doma čepim in, seveda, kar naprej ponavljal, da nisem čisto nič spontana.

Očitno spontanost opredeljujem drugače.

Zagotovo pa drugače kot on.

Sicer znam biti spontana, vendar s kančkom razuma. Pa tudi spontanost pri zabavah sem že prerasla in v nekakšnem (spontanem) nalivanju z alkoholom do jutranjih ur trikrat na teden pravzaprav ne vidim nobene posebne spontanosti. Večeri konec tedna pa so največkrat načrtovani, ker 'se bo šlo tako ali tako ven'; edino kar je spontanega v nadaljevanju, so morda reakcije - če jih okoliščine dopuščajo.

Kompliciram? Ne, poskušam ugotoviti, kaj pomeni, če je živahen štiriintridesetletnik kar naprej spontan. Kaj temu sledi? Se bo sploh umiril do štiridesetega? Bo spontano nadaljeval svoj način življenja do šestdesetega? Kam to pelje?

Spontanost na spletu te lahko včasih drago stane.

Pred časom nisem upoštevala lastnega instinkta, sem se odločila za spontanost in se dvakrat dobila, ne da bi mi spletni soklepetalec poslal fotografijo. Bila sem dvakrat (spontano) šokirana. Ne presenečena, ker nisem imela pričakovanj, saj sem to tudi poudarila: gremo samo na kavo in to je to. Šokirana pa sem bila zato, ker se je prvemu ustavil čas pred dobrimi petnajstimi leti, ko je redno treniral nogomet in je imel sedaj v glavi še vedno sliko iz tistih časov, prikotalikalo pa se je čisto nekaj drugega; drugi pa je mislil, da mu bo denar kupil ljubezen. Da je poročen, pa je tako ali tako pozabil povedati.

Od takrat za spletne sogovornike verjetno res nisem najbolj spontano bitje na planetu …