Plejboj (77)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / nedelja, 27. september 2009 / 06:00

Tako ga je označila prijateljica. Sicer ne ve, da sem komaj pred kratkim ugotovila, da ga vsakič, ko ga srečam, požiram z očmi.

Všeč mi je občutek, ko gledaš človeka, pa veš, da te na njem nič ne moti. Če bi bila stara dvajset let, bi se verjetno z njim že videla s kopico simpatičnih mulčkov. On bi delal kariero, jaz bi listala kuharske knjige in ga oboževala. Dokler bi pač šlo. Morda celo do konca življenja.

Kruta realnost je pač taka, da je dejansko človek, ki ga moraš oboževati, da lahko zdržiš z njim. Karierist, ambiciozen, redkobeseden, s svojim urnikom in velikimi zelenimi očmi, ki povedo včasih več kot pa triurno pogovarjanje ob kavi, ko na koncu že ne veš več, si vremensko napoved omenil že trikrat ali vsaj dvakrat.

Poznam ga še iz otroštva. Že takrat je deloval samosvoje, nedosegljivo in predvsem zategnjeno. Čeprav si ga niti ne znam predstavljati, da bi lahko deloval drugače. Če temu dodamo še nečimrnost, okus za modo, vzvišen nastop, je bilo odkritje njegovega smisla za humor pravo presenečenje. Ugotovila pa sem, da je kompleksen. Vsaj iz tega, kar sem videla do sedaj. Upala bi si trditi, da je njegov videz plejboja namenjen širšemu krogu ljudi, krinka, s katero zelo dobro skriva zasebno življenje.

Prav zanimivo je, ko iščeš sorodno dušo, pa naletiš na starega znanca in ugotoviš, da vsakič, ko ga srečaš, ugotoviš, da je nekaj na njem, kar te vedno znova očara. Ja, očitno se to dogaja tudi odraslim ženskam, ne samo najstnicam. Druga plat resnice pa je, da če to ugotoviš v odraslih letih, se preprosto tega občutka navadiš. Celo pričakuješ ga in tako počasi čar mine. Človek ti je pač všeč, vendar se odziva na način, ki govori o tem, da ga več kot tvoja družba ne zanima. No, če kakih tristo metrov naokoli ne bi bilo nobene druge, bi morda še imela šanse, da bi se pa sama znašla na samotnem otoku z njim, pa …

To bi bilo pa nekaj, kar lahko vidimo v filmih. Namreč, v trenutkih, ko mislimo, da je naša ljubljena oseba nekaj najlepšega na svetu, se lahko zgodi, da nima pojma o osnovnih čustvih, reagira v nasprotju z našimi predstavami in 'samotni otok' bi bil v takih okoliščinah lahko popolna polomija.

In princ bi se spremenil kar v kroto, stopnjo žabe bi preprosto preskočil …

Ne spominjam se točno, kaj sem si konkretno mislila o njem, ko sem bila srednješolka, sedaj bi rekla, da sva si morda v nekaterih razmišljanjih zelo podobna. Zunanja hladnost nama ni tuja, oba znava biti nepoboljšljiva romantika, ena slika ni enaka drugi. Je edini moški, ob katerem me tišina ne moti; njegova sitnost me dobesedno spomni name. Včasih me opomni, da nisem damska. Ne zamerim mu, saj če se sem pa tja slišim, potem sem kot neurje, ki kotali veliko prevelike skale za nežna ženska usteca.

Ne skriva, da uživa v moji družbi, čeprav jaz vse to prevedem kot njegovo uživanje v ženski družbi nasploh, kar je del njegove moške nečimrnosti. Včasih se spomnim nanj kar tako. Niti ne vem, zakaj. Mi je pač prijetna misel nanj.

Spominjam se, da sem mu nekoč, ko sva brezskrbno klepetala, postavila morda malce netipično vprašanje, ravno obratno od tistega, kar moški pričakujejo. Namesto, kaj je moteče na meni, čemu mu nisem všeč, sem bleknila, zakaj sem mu všeč …

Sledila je tišina in 'bom razmislil' …