Najbolje je podmazati, uow ...

... in so nagnili običajni jutranji "štamperle" vodke, župan in občinski veljaki, ki so v strahu pred "revizorjem" vendarle morali nekaj ukreniti. Kranjski Revizor v režiji Mateje Koležnik je ogledalo sedanje družbe.

V soboto smo si ogledali prvo premiero letošnje sezone v Prešernovem gledališču, komedijo N. V. Gogolja Revizor, v režiji Mateje Koležnik, kranjskemu občinstvu že znane režiserke po nekaj odličnih uprizoritvah v preteklih sezonah. Da je letošnji program v Prešernovem zelo ambiciozno zastavljen, smo že pisali, prvič pa smo se v to prepričali v soboto, ko se je domači gledališki ansambel, okrepljen s štirimi gostujočimi igralci, predstavil s klasiko svetovne zakladnice dramskih besedil. Za uprizarjanje Revizorja je potrebno imeti pogum in poskušati biti drugačen. Tokratni kranjski Revizor je tak bil.

Namreč, besedilo, ki ga je Gogolj napisal v prvi polovici 19. stoletja in je časovno torej precej oddaljeno od današnjega časa, so v preteklosti pogosto uprizarjali kot grotesko in satiro, torej odlično podlago za še več smeha. Koležnikova, prevod Franceta Vurnika sta priredila z Gregorjem Fonom, je Revizorja razumela in ga na oder adaptirala kot angažiran tekst in je tako kot nekoč Gogolj cesarski ruski oblasti, nastavila ogledalo današnjim oblastnikom. Sobotna predstava se nam zato zdi realistična. Vodilni slogan predstave oblast izgleda bolj prizadevna, če se kje kaj koplje se nam zdi še kako domač, mar ne? Tudi v Kranju. Naj torej koruptivnost lokalne oblasti razumemo kot grenko resnico ali predvsem kot običajno stanje stvari, češ tako je že od nekdaj? Odgovor je moč najti v predstavi, v kateri se je predstavila široka igralska zasedba, v njej tudi prvič novi član Prešernovega gledališča Primož Pirnat. Briljiral je v vlogi župana, prestrašen pred tistimi zgoraj in pokroviteljski do onih spodaj. V najboljši meri je ujel karakter župana, zato bi bilo vredno razmisliti o kandidaturi na prihodnjih volitvah. Odlična je Vesna Slapar v vlogi natakarice, vedno zmedena, a vendarle trdna, predvsem pa ravno prav »navadna« ženska. In Vesna Jevnikar, malomeščanska županova žena, ki točno ve, zakaj je dobro biti prav to, kar je, in šef pošte Igor Štamulak, bojazljivi v komunikaciji ena na ena, a pogumen, zavedajoč se svojega položaja oblastnika nad komunikacijami, da ne pozabimo vedno zmedene, tako z mimiko kot v dialogu, s strani višje instance »nastavljene« šolske nadzornice Darje Reichman, in seveda namišljenega revizorja, ki je prav užival v vlogi, Branka Jordana.

Scena, zamislil si jo je Ivo Knezović, igro umešča v provincialno restavracijo, ob kateri je tudi zasebno stanovanje, in nas tako vseskozi spominja, da je javno tudi zasebno – kadar je potreba. Gledalci z leve strani dvorane predstavo vidijo drugače, kot tisti na desni, kar pa ne zmoti vtisa predstave v celoti. Kranjski Revizor bi se moral veliko igrati, pa ne zato, ker bi bil lahko uspešnica, ampak zato, ker je dober. Ogled priporočam predstavnikom lokalnih oblasti, ne glede na vero, politično pripadnost, postavo in življenjski standard.