Na juriš (76)

Znanko zadnje dni poslušam samo še o tem, kako je mlado meso sočno, kako so to `simpe´ in kako je kar naprej zmenjena z nekom, ki pa ni tisti od včeraj.

Dekle je pri štiriintridesetih po desetih letih samska in sedaj (dobesedno) juriša po enem spletnih kupidov in nič, kar je starejše od 35, je sploh ne zanima. Telo mora biti mlado, napeto, mišičasto, športno, obraz vsaj soliden in predvsem mora biti moški bogato obdarjen.

Že več kot mesec dni najprej poslušam, kakšen je bil dan v službi, vmes sladka namigovanja o tem, kako je bilo noro dobro, in če jo slučajno vprašam 'kaj spet, s kom in kje', potem zaslišim smeh in sledi plaz besed o nočni dogodivščini ter izvem podrobnosti, ki me včasih sploh ne zanimajo.

Zadnje čase velikokrat na koncu doda: »Veš, sej to je vse tako ali tako brez veze.«

Moralni maček, ki se ji zbudi na vsake štirinajst dni. Za pet minut. Dokler spet ne prižge računalnika in zagleda kopice elektronskih osladnosti v poštnem predalu spletnega portala. Toliko 'oboževalcem' se je težko upreti …

Dobiti moškega zgolj za posteljni šport na spletnih straneh dandanes ni problem. Večji zapleti nastanejo, če iščeš resno vezo. Zato dekle tudi nima problemov s srečevanjem, spoznavanjem in ne nazadnje s samim dejanjem, ki sledi, saj jo v bistvu ne zanima moški kot tak, tipom pa je že v osnovi vseeno in lažje skočijo med rjuhe z neznanko, čeprav morda ni ravno njihov tip ženske.

Pri vsem tem spolnem direndaju sem jo enkrat celo vprašala, kakšen je bil, hudiča, seks z bivšim fantom in čemu je sploh obstala z njim v zvezi dobrih deset ali devet let.

»Pa kaj naj ti rečem. Po nekaj letih najine veze je on dobil boljše plačano delovno mesto, ki pa je seveda prineslo več odgovornosti in predvsem več tujine. Njega ni bilo po teden dni, če je pa slučajno bil doma, je pa še takrat šel dvakrat, trikrat na teden v Srbijo, na Hrvaško, včasih tudi v Bolgarijo in tam sklepal neke komercialne posle za svoje šefe. Tako sva se oddaljila, spolnega življenja na koncu skoraj nisva imela, potem pa sem se jaz pač nekega dne odselila. Nič se nisva kregala, samo razšla sva se. Še vedno se včasih slišiva, samo meni ta način življenja ne ustreza več.«

»In sedaj moraš nadoknaditi vse zamujeno?«

»Glej, ne vem. Upam, da me bo nekega dne minilo.«

Upanje o 'minljivem' na spletu pa lahko zelo zavaja. Tam vedno najdeš nekoga, ki te razume, vedno se najde nekdo, ob katerem si lahko nabildaš samozavest. Določene ljudi spletne zmenkarije dobesedno posrkajo. Če jih vrtenje v krogu in izbiranje idealnih partnerjev med nekim številom prisotnih ne zdolgočasi, se največkrat v grobem vse skupaj začne in konča s seksom.

In ne poznam nobenega petindvajsetletnika, ki bi rekel 'ne', če se mu izkušeno meso samo ponudi…