Pahorjev zvonar

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je v nemilosti. Po nekaterih napovedih in pričakovanjih naj bi ji vladni predsednik Borut Pahor zanko na funkcijo prve tožilke v državi nataknil že prihodnji teden. Kaj se bo v prihajajočem tednu iz napovedanih pričakovanj izcimilo, bomo videli. Zagotovo pa aktualna generalna državna tožilka zaupanega mandata ne bo zvozila do regularnega konca.

Komu konkretno je Barbara Brezigar pravzaprav trn v peti, je politična enigma, ki je nikakor ni mogoče rešiti bodisi brez skrbne analize že opravljenega in načrtovanega dela državnega tožilstva bodisi brez dobrega poznavalca razmer slovenskega političnega in siceršnjega aktualnega dogajanja. Eno pa je gotovo, za uradnega čistilca ene najpomembnejših položajev v državni upravi je »žreb« določil Aleša Zalarja, aktualnega pravosodnega ministra in zvonarja vladnega predsednika Boruta Pahorja. Glede na to, da ni čisto jasno, kam tožilci sploh spadajo oziroma komu »pripadajo«, bi namreč lahko politično likvidacijo generalne državne tožilke izpeljal tudi kateri drug poslušni član politične garniture na oblasti. Umazano delo bi prav lahko opravila, denimo, ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal ali ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs ali celo Mitja Gaspari, nesojeni minister za razvoj in evropske zadeve. Slovenska politična resničnost je namreč takšna, da se stvar, ki si jo je ta ali ona vplivna manjšina v zakulisju odločila speljati, tudi spelje. Zlepa ali zgrda, na politično prefinjen ali na grob »holcarski« način, je čisto vseeno. Je že tako, da na sončni strani Alp cilj še vedno opravičuje sredstvo.

Ah, kje neki. Nikakor ne trdim, da se ima Barbara Brezigar za mesto generalne državne tožilke zahvaliti izključno strokovnim premislekom tistih, ki so jo na to mesto svojčas ustoličili. Povedano drugače, brez politične podpore oziroma brez politične primernosti ne bi postala gospa Barbara Brezigar nikdar generalna državna tožilka. In enako velja za vse dosedanje generalne državne tožilce v slovenskem političnem prostoru, kar se jih je od konca druge svetovne vojne pa do danes pač zvrstilo.

Trdim torej, da so bili vsi slovenski generalni državni tožilci po drugi svetovni vojni dopadljivi oziroma usklajeni z aktualno politično oblastjo. Se pravi, Barbara Brezigar ni nobena izjema. Bi pa bil izjemen vladni predsednik Borut Pahor, če bi držal obljubo in Barbari Brezigar omogočil funkcijo generalne državne tožilke opraviti do konca uradnega mandata.

Pravzaprav bi bil vladni predsednik Borut Pahor nekaj posebnega že v primeru, da bi javno izrazil toliko pameti, da ne rečem poguma, in po zgledu ustavnega sodišča državno tožilstvo v razmerju do drugih državnih organov razglasil za samostojen in neodvisen državni organ.

Dokler bo v slovenskem političnem prostoru prevladalo prepričanje pravosodnega ministra Aleša Zalarja, češ da je »glede na svojo funkcijo državno tožilstvo lahko samo del izvršilne veje oblasti«, toliko časa bo Slovenija v svojem bistvu še vedno totalitarna politična entiteta, ki ni sposobna obsoditi niti komunističnega režima, kaj šele posameznikov, ki so v imenu neke politične zablode podpisovali smrtne obsodbe. Žal ni te prakse končala niti aktualna generalna državna tožilka, ki je pri aktualni oblasti, kot se zdi, v nemilosti.