Ustavimo nasilje (5)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. september 2009 / 06:00

Nasilje v odnosih ima svojo dinamiko in zato je njegov razvoj odvisen od vseh vpletenih.

Po prvem izbruhu nasilja, ne glede na to, ali je fizično, verbalno, psihično, se zadeve odvijajo glede na odziv žrtve. Pogosto žrtve nasilje zanikajo, zaradi strahu, presenečenja, nemoči ali preprosto zato, ker se bojijo odziva okolice. Odziv je pogosto bolj odklonilen kot spodbuden. V družinskem nasilju je največkrat slišan nasvet, naj se ženska loči, v šolskem prostoru pa se zadeve pogosto rešujejo preveč na hitro v smislu pridiganja, kaznovanja, moraliziranja. Tudi pogovori in soočenja med storilcem in žrtvijo morajo biti opravljeni strokovno, kajti vsaka površnost lahko privede do še večjega, prikritega nasilja. Na tem področju že vrsto let potekajo kvalitetna izobraževanja, ki so namenjena tako pedagogom, socialnim delavcem in drugim, ki se najbolj pogosto srečujejo z nasiljem. Očitno pa bo potrebno še več dela na področju ozaveščanja družbe, doreči pravila in posledice ter predvsem več odzivanja vseh nas na ta problem. Vse prevečkrat iščemo tudi opravičila za nasilna dejanja, kar ne prinaša nobene koristi žrtvi. Kaj lahko opraviči nasilno dejanje in kdo sploh lahko sodi o tem? Opravičevanje nasilja je znak za žrtev, da je nasilje zaslužila, oziroma zmanjša težo dejanja storilca. Vsaka žrtev bo tako naslednjič raje molčala. V družinskem krogu lahko prav opravičevanje dejanj privede do tega, da postane nasilje sestavina odnosa, nekaj vsakdanjega, ki od vseh vpletenih zahteva prilagajanje na nasilje. Ko pa se družinski člani vsak s svojim načinom na nasilje prilagodijo, je težko pretrgati začarani krog. Večinoma gre za prikrivanje pred okolico, za ustvarjanje okoliščin, ki bi nasilnežu dajale čim manj povodov za nasilna dejanja. Tako se žrtve naučijo izogibati konfliktnim situacijam in preživeti v nemogočih razmerah.