Ne "race" na biciklih, ampak novinarji

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / torek, 15. september 2009 / 06:00

Kranj je bil spet kolesarsko mesto. Tokrat se po njegovih ulicah niso podili najboljši in najhitrejši slovenski kolesarji, temveč najboljši kolesarji novinarji z vsega sveta.

V soboto in nedeljo se je v Kranju zgodilo svetovno novinarsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Deseto po vrsti, in kot so pohvalili tisti, ki se razumejo na to, je bilo kranjsko daleč najbolje pripravljeno do zdaj.

Sedeminsedemdeset novinark in novinarjev iz petnajstih držav se je v soboto najprej pomerilo v posamični vožnji na čas na cesti od Labor do Jeprce in nazaj. Petnajst kilometrov ravnine in vožnje z vetrom nasproti je bilo dovolj, da so pisuni dokazali, koliko so trenirali v letošnji sezoni. Videti je bilo, da je šlo vsem odlično. Kdor je mislil, da bodo na štartu samo »race« na biciklih, je bil lahko prijetno presenečen, ko je zagledal, da tudi novinarji za svoj hobi uporabljajo visoko kolesarsko tehnologijo.

Svetovno prvenstvo je seveda predvsem namenjeno tekmovanju, vendar je novinarjem druženje še veliko bolj všečno. Kranjski organizatorji: Zavod za turizem Kranj, Mestna občina Kranj in kolesarski klub Sava Kranj so se za to še kako dobro pripravili. Že sam sprejem v petek je bil nekaj »nenavadnega« za taka prvenstva. V avli Mestne občine Kranj je bil sprejem na vrhunski ravni, seveda s pozdravi samega kranjskega župana Damjana Perneta. V soboto se je druženje nadaljevalo po dirki. Gostje novinarji so si lahko do potankosti ogledali Kranj in Brdo, potem pa je sledila slavnostna prireditev v Kongresnem centru na Brdu, ker je vse lepo pozdravil minister za okolje in prostor Karl Erjavec.

Nedelja je s svojim idealnim vremenom poskrbela za šest fantastičnih kolesarskih dirk. Najprej so se v trikilometrski krog pognale ženske. Ni jih bilo veliko, a jih je vsako leto več. Za njimi so se pomerili tisti najstarejši gospodje novinarji in potem še tri mlajše kategorije. Novinarji so čudna bitja in vedo, kdaj morajo biti tiho, da bi ne zvenelo, da spet samo jamrajo in črno vidijo vse, kar se videti da. Nihče si ni upal priznati, da je bila proga pretežka. Nihče ni odstopil, pa četudi je že po prvem krogu ostal sam v ozadju. Vsako mesto je pomenilo dosežek. Slovenski novinarji so osvojili kar sedem medalj, vendar na njihovo žalost nobene zlate. Mogoče je to tudi dobro, saj bo prihodnje leto spet svetovno novinarsko prvenstvo, katerega bo gostila Belgija, in se bo lov na zlato medaljo lahko nadaljeval.

Besede tistih, ki bodo prihodnje leto gostili prvenstvo v Belgiji, so bile nadvse pohvalne. Malce v zadregi so morali priznati, da se bodo morali še kako potruditi, če bodo hoteli organizirati takšno, kaj šele boljše prvenstvo.

In vendar je od vsega najpomembnejše to, da bodo zdaj vsi tisti, ki so se tekmovanja udeležili, ponesli dober, če že ne odličen glas o mestu Kranju in Sloveniji. Dva gospoda novinarja iz Rusije sta šele zdaj zvedela in priznala, da razumeta vse tiste ruske turiste, ki odkrivajo Slovenijo. V katalogih in ponudbah turističnih agencij je Slovenija lepa, a niti slučajno tako, kot če jo vidiš in doživiš v »živo«, sta navdušeno dejala oba.