Vršič pred Vršičem

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 9. september 2009 / 06:00

Juriš na Vršič je za rekreativne kolesarje drugi vrhunec sezone. Prvi je jasno Franja in drugi je tole jurišanje na naš najpopularnejši vrh.

Priprave za juriš so dolgotrajne, trajajo vse od začetka poletja pa do te prve septembrske sobote. Letos sem se še posebej temeljito pripravljal, ker sem si zadal cilj, da premagam prijatelja, ki me je izzval. Že dolgo sem brez konkurence v kolesarjenju, pa se mi je zato zdelo še toliko bolj zanimivo, ko je nekdo končno pokazal toliko poguma in se opogumil izzvati me v moji letos paradni disciplini – vzponu. Da sem bil brez konkurence vsa ta leta, se gre zahvaliti moji izgubi želje po tekmovalnosti. In ko človek postane netekmovalen, potem nima konkurence, s katero bi tekmoval. Razumete?

Moje priprave za Juriš so bile naporne in temeljite. Naporne zato, ker pomeni imeti športni urnik v mojih letih isto kot imeti preveč časa. S preveč časa pa se danes lahko pohvalijo samo bogati ljudje. Marsikatero besedo v prejšnjem stavku bi moral dati v narekovaje ali oklepaje, pa sem spet prepričan, da boste razumeli, kar sem hotel povedati, čeprav tole pišem po včerajšnjem »pokolu« ...

Končno sem uporabil narekovaje, ker bi drugače pokol zvenel bolj za v Šubičevo rubriko našega časopisa. Gorenjski glas kot ustanova, ki zaposluje tiste, ki ga ustvarjajo - njegovi delavci so krivi, da mi gre vse narobe oziroma ne tako, kot sem si postavil smernice. Naši Jana in Irena, sodelavki, sta se s petkom upokojili in nam zato v znak hvaležnosti priredili poslovilno zabavo, ki je poleg nemastne hrane in brezalkoholne pijače vsebovala tudi njuno nasprotje. In v tem nasprotju je moja kritična točka, na kateri vedno padem ... zletim s ceste. Obe sta sklenili svojo delovno dobo in prešli v stanje, ko v vseh urah, ki sestavljajo dneve, ne bo tistih obveznih osmih ur, ki jih moraš koristno porabiti, da sredi meseca dobiš sredstva na bančni račun, s katerega potem črpaš, da preživiš sebe in nekaj svojih ustvarjenih ali primoženih oz. priženjenih ... Obe sta nadvse priljubljeni zdaj bivši sodelavki, zato je bilo vzdušje podobno najboljšemu žuru, kar jih lahko doživiš s sodelavkami in sodelavci. Nekaj časa sem zdržal zadržan, biti nekje, kjer ni nič takega, kar te usmerja k sovražnikom ustvarjene forme. Da, počutil sem se v odlični psihofizični formi in kondiciji dan pred Jurišem na Vršič in en teden pred tekmo leta, svetovnim novinarskim prvenstvom. Zdržal sem nekaj kvalitetnih minut, potem je gostitelj odkril pladenj, na katerem je počival kralj živali – nadevan odojek. Zraven, tik ob njem pa kot hudič mrzlo pivo, čebula in svež, kot duša mehek bel kruh ... in jaz omahljiv, majav, »labilis«, nestabilen ... Torej: eno pivo in nekaj dekagramov odojka verjetno pomaga k regeneraciji, ki sem jo ustvarjal zadnje čase. Mogoče zgubim kako sekundo proti izzivalcu, kar ne bo sramotno, glede na mojo izredno pripravljenost. Lepo sem pospravil en krožnik in potem še enega in užival v programu, ki je pomagal sodelavkama v živahnejši pokoj. In potem je prišla sodelavka, ki je upala, da sem tak, kot sem, in sem tudi mož besede in dejanj. Moja roka ni bila več osvobojena ne osamljena. Sodelavka mi je montirala vedno novo steklenico, kot bi bila najeta služabnica. In začuda se moja roka ni branila, čeprav sem bil prepričan, da jo zadnje mesece zanima samo balanca ...

Proti jutru sem sanjal Vršič in vseh njegovih petindvajset serpentin. V takem stanju bi jih dosegel največ ... eno, pravzaprav ... o spanju ne duha ne sluha. Če sem se obrnil na levi bok, je bilo vse na desni in na desnem boku vse na levi; čista groza, če sem skušal ležati na hrbtu. Lestenec je krožil kot satelit ... in potem odrešilni stavek Aleša Smrekarja na Valu202. Juriš na Vršič je zaradi slabega vremena prestavljen na prihodnjo soboto. Ura je bila šest in po tem odrešilnem stavku se je lestenec naenkrat ustavil in prav vseeno mi je bilo, na katerem boku sem bil. Z nasmeškom in zahvalo sem se pognal v spanec. Zbudil me je šele hud maček nekaj ur kasneje, ampak je bil vseeno prizanesljivejši, kot bi bile vse tiste serpentine, če bi bilo še vreme ...