Vladni privid

Tako. Počitnic je konec. Ne le za šolarje, pač pa tudi za vlado, za državni zbor, za sodišča, za tožilstva in za vse druge, ki z našo državo upravljajo in državljanom režejo vsakdanji kruh. Če ne neposredno, pa posredno. Recimo, preko veljavne zakonodaje.

Da ne ovinkarim in ne zgubljam dragocenega prostora, bom kar takoj prešla na predmet mojega današnjega diskurza. Se pravi, na zadnji seji pred poletnimi počitnicami je vlada samovšečno ugotovila oziroma sklenila, da so popravki zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju prinesli pričakovane uspehe. Tako naj bi praksa pokazala, da postajajo postopki »učinkovitejši, zlasti zaradi kratkih zakonskih rokov in nemožnosti njihovega podaljševanja«.

Larifari, komentirajo samohvalo pravosodnega ministra Aleša Zalarja poznavalci razmer v praksi (Združenje upnikov - Associazione dei creditori HKS Sikura) in opozarjajo: »V primerih, s katerimi smo seznanjeni, ne opažamo, da bi z uvedbo ZFPPIPP stečajni postopki postali učinkovitejši in hitrejši. Še vedno prihaja do neutemeljenega in z ničimer opravičljivega zavlačevanja, kar stečajnim upnikom nikakor ne koristi. Je pa res, da omogoča aktualni zakon finančne koristi nekaterim drugim udeležencem postopkov; v prvi vrsti stečajnim upraviteljem in drugim, morda celo s stečajnimi upravitelji povezanim osebam. Drži, da je novi zakon uvedel nekatere roke, ki jih prejšnji ni poznal. Kar je, se razume, dobrodošlo. Vendar. Predpisani roki se pogosto ne spoštujejo. Posebej sodniki so tisti, ki jih prekoračujejo. Gre namreč za tako imenovane inštrukcijske roke, ki za sodišča niso zavezujoči, zato se njihovo nespoštovanje ne sankcionira. Tako se obstoječi postopki – nekateri od njih se vlečejo celo deset in več let – še vedno ne zaključijo. Nasprotno. Nadaljujejo se v nedogled. Še več. Konkretne določbe novega »stečajnega zakona« celo izdatno prispevajo k zmanjšanju učinkovitosti stečajnega postopka. Upnikom namreč ne omogočajo nadzora nad delom sodnih organov in jim še dodatno zmanjšujejo možnosti kakršnega koli vpliva na potek postopka.«

Lepa reč. Pravosodni minister Aleš Zalar se hvali z mačkom v žaklju. In, vsaj kar se moje intuicije tiče, čutim, da nikakor ni edini predstavnik vladnega predsednika Boruta Pahorja, ki javnosti ponuja privide.

Vsa čast vladnemu predsedniku, ko v javnosti popravlja in demantira kozle, ki jih njegovi ministri streljajo. Na primer, kozle finančnega ministra Franca Križaniča. Žal stojijo stvari tako, da marsikaterega kozla pihne kar sam vladni predsednik.

Sama sem, denimo, posebej previdna do optimizma Boruta Pahorja glede določitve meje v Piranskem zalivu. Že mogoče, da se s kolegico Jadranko Kosor izvrstno ujameta. Nenazadnje sta tako eden kot drugi rojena pozerja. Ampak. Meja v Piranskem zalivu se ne bo krojila ne na ljubljanskem ne na zagrebškem Palatinu. Zadnjo besedo na to temo bodo imeli predstavniki ljudstva. In na to naš predsednik rad pozabi. Namreč na to, da nad (katero koli) aktualno situacijo nima pregleda zgolj vlada, pač pa ves narod. Kar zna biti, predvidevam, za vladno ekipo včasih zelo tečno.