Nenavadna zgodba

Takrat sem bil le neuki delavec brez šol (3)

Sredi septembra se jima je rodil sin, ki je v njuno življenje vnesel po eni strani več bližine, po drugi strani pa cel kup dodatnih želja po več denarja. Peter je delal po cele dneve, kajti Milica je želela dati otroku vse tisto, kar je videla tudi pri kolegicah. Za voziček, ki so ga prešvercali iz Italije, so dali celo premoženje. Za pogostitev ob krstu prav tako. Pa še župnika je bilo treba podmazati, kajti Miličina družina je bila, na videz, med najbolj zavednimi, zato se tega, da so nesli h krstu prvega vnuka, ni smelo izvedeti.

Peter je bil na sina zelo ponosen in takoj, ko je bila Milica pri močeh, sta ga odnesla pokazat tudi domov. To so bili posebej slovesni trenutki, kajti njegovi starši so imeli do moškega potomca še veliko bolj spoštljiv odnos, kot če bi se Petru rodila hči.

»Ne pozabi urediti papirjev na matičnem uradu,« mu je zabičala mama, ker je želela, da je njen vnuk predvsem Slovenec. Čeprav se mu je takrat, v zgodnjih šestdesetih letih zdelo brez zveze, da to počne, je vseeno prisluhnil mamini prošnji. Milica je nekaj godrnjala, a ne preveč, saj je bil nacionalizem še v povojih in še nikomur se ni niti sanjalo, kaj bo ta čez desetletja prinesel narodom, ki so takrat, vsaj na videz, živeli v bratstvu in enotnosti.

»Kot sem ti že omenil, nama z Milico v naslednjih letih ni bilo z rožicami postlano. Med nama se je prepad, ki je botroval izobrazbi in tudi okolju, iz katerega sva izhajala, vedno bolj poglabljal. Začela sva se prepirati, tihi tedni, ko se je ona preselila k staršem, jaz pa sem v najinem stanovanju ždel sam, so se vedno bolj daljšali. Postajal sem živčen in razočaranje nad zavoženim življenjem me je vedno bolj žrlo. Nekako nama je uspelo, da sva se dogovorila, da za nekaj let odidem na delo v Nemčijo. Milica je menila, da nama bo odsotnost dobro dela in da si bova - ob moji vrnitvi - drug drugega bolj želela. Ubogal sem jo in po zvezah našel službo v eni od Mercedesovih tovarn, kjer sem po srečnem naključju pristal v razvoju. Omogočili so mi izobraževanje, kar sem zagrabil z obema rokama. Hitro sem se priučil tudi jezika in naneslo je tako, da sem začel razmišljati, da pa morda nisem tako zabit, kot so mi, med vrsticami, nenehno dopovedovali Miličini sorodniki. Po treh letih, kar sem se preselil v Nemčijo, sem se vpisal tudi na interno univerzo, kjer so se izobraževali Mercedesovi delavci za različne profile. Kdor je želel, pa je potem naredil ustrezne diferencialne izpite tudi na državni univerzi, da si je s tem pridobil še splošno veljavno izobrazbo. Časa sem imel dovolj, saj sem med knjigami preživel domala vse vikende in redkokdaj so me kolegi uspeli zvabiti na kegljanje ali na pivo. Pred seboj sem imel le en cilj: zaslužiti dovolj denarja in se vrniti v Zagreb, da tam na ustrezen in primeren način poskrbim za družino. Žal sva se z Milico ob vsakem obisku prepirala. Bolelo me je srce, saj je bil sin nenehno zraven in videl sem, da mu ni vseeno. Takrat je bil že šolar, imel je same petice, a kljub temu sem imel občutek, da z njim ni vse tako, kot bi moralo biti. Imel je že dvanajst let, še zmeraj je občasno močil posteljo. Žena ga ni hotela peljati k zdravniku, ker se ji je zdelo sramotno, da bi zagrebška smetana, ki ji je pripadala, izvedela, da je z njenim otrokom nekaj narobe. Zato sem ga nekoč naložil v avto in stopil po pomoč in nasvet k slovenskemu urologu. Še dobro, da sem to storil, kajti sin je imel neko prirojeno napako, ko mu je, če povem po domače, zapiralka sečevoda delala v obratni smeri, kot bi morala. Žal operacije, ki bi otroku pomagala, takrat v Sloveniji še niso delali, menda so jo bili vešči vojaški zdravniki v Beogradu, zato sem pregovoril Milico, da sta prišla k meni v Nemčijo. Tam bi mu lahko pomagali. Saj ne vem, če je tole, kar bom sedajle povedal, za v javnost, a vseeno: Miličina babica je bila odločno proti, da sina operirajo Nemci, celo mene je pregovarjala, naj si ne drznem izročiti njenega vnuka krvnikom, ki so se med vojno učili medicine na ujetnikih v taboriščih …, kvasila je še kup podobnih neumnosti brez repa in glave. Nazadnje smo jo pomirili z lažjo, ker ni šlo drugače. Ženska je bila zaslepljena od sovraštva do Nemcev, a denar, ki sem ga pošiljal od tam Milici, ji pa ni smrdel, ali kaj?!«

V Nemčiji, kjer ni bilo nikogar od sorodnikov, da bi Milico ščuval, so se njuni prepiri umirili in naneslo je tako, da je zanosila in potem drugega otroka rodila v Nemčiji.

»Peter mlajši ima še danes dvojno državljanstvo, nemškega in hrvaškega,« se nasmehne Peter in mi pokaže fotografijo dolgolasca, sedečega na težkem motorju.

»Ta otrok je po meni podedoval ljubezen do bencina in vsega, kar smrdi po njem,« je nadaljeval. Vseeno pa ne pozabi pohvaliti prvega sina, Ota, ki je svoj čas prejel kot obetaven pianist veliko nagrad in priznanj.