Jasmina pred novim izzivom

Voditeljem Dnevnika se je pred dnevi pridružila še Jasmina Jamnik, novinarka informativnega programa TV Slovenija, ki je doslej vodila Poročila.

Jasmina, ki je pri samo 27 letih postala voditeljica osrednje nacionalne informativne oddaje, pa se ne znajde dobro le pred kamero, temveč tudi na gledališkem odru, ki je njena velika ljubezen.

Številni novinarji si dolga leta želijo priti do voditeljskega stolčka, vam je pri samo 27 letih uspelo postati voditeljica Dnevnika. Kako na vas gledajo novinarski kolegi z bistveno daljšim stažem?

»To boste morali vprašati kar njih. Sem pa od mnogih dobila veliko spodbudnih besed in prepričana sem, da bomo, tako kot doslej, dobro sodelovali.«

Zakaj, menite, je vam to uspelo v tako kratkem času? Se vam je s tem uresničila dolgoletna želja?

»Nisem si od nekdaj želela, da bi sedela na voditeljskem stolu naše osrednje dnevno-informativne oddaje. Sem se pa vsega, kar sem na televiziji delala doslej, lotila z veliko vneme in vložila največ, kar sem lahko. In to se je, kot kaže, obrestovalo.«

Katera je bistvena lastnost voditelja informativne oddaje?

»Vsekakor jih je več, navzven predvsem to, da je prepričljiv, da mu ljudje zaupajo, da se na vodenje tudi vsebinsko dobro pripravi in se poglobi.«

Pri voditelju informativne oddaje je pomembna tudi 'kilometrina'. Je imate vi dovolj?

»Skoraj deset let pripravljam novinarske prispevke, javljanja v živo, pogovore, za mano je pet let vodenja Poročil, kar pomeni tri oddaje na dan, ki vedno potekajo v živo. Pri njih sem sodelovala ne le kot voditeljica, ampak nemalokrat tudi kot urednica. Gotovo so mi na podlagi tega nadrejeni dali novo priložnost in mi zaupali vodenje Dnevnika.«

Ste se na vodenje Dnevnika morali posebej pripravljati?

»Posebnih priprav nisem imela. Bo pa dela seveda več, saj je Dnevnik daljša in vsebinsko bolj zahtevna oddaja, ki zahteva več priprav, časa in tudi sodelovanja z novinarji in uredniki.«

Ste morda starejše voditelje Dnevnika vprašali za kakšen nasvet?

»Čas dopustov je malo nehvaležen za to. Na srečo sem vsa leta, ko sem vodila Poročila, sedela le nekaj stolov stran od njih in sem lahko spremljala potek njihovega dela. Upam pa, da bo v naslednjih tednih več časa za kakšno kavo in morda tudi nasvet.«

Kaj bi sami osebno spremenili pri Dnevniku? Ste kakšno dobro idejo dobili na dodatnem usposabljanju v ameriški televizijski hiši CNN?

»Spremembe v naših oddajah so vedno odločitev več ljudi, predvsem urednikov. Sama bom, kot vedno doslej, z veseljem prispevala kakšno idejo. Seveda sem jih kar nekaj dobila tudi med izobraževanjem na sedežu CNN-a v Atlanti, niso pa vse prenosljive v naše programe in oddaje.«

Vodenje v živo je nepredvidljivo. Nam zaupate kakšno anekdoto, ki se vam je pripetila pri tem?

»Ja, nekaj zabavnih spodrsljajev je že bilo. Včasih z jezika uide kakšna beseda, ki ne bi smela. Tako sem na primer pred leti, ko smo poročali o izobraževalni poti nekega znanega politika iz dijaka skoraj spremenila v divjaka. No, na srečo sem se pri črki 'v' ustavila in se popravila.«

Se boste zdaj poslovili od novinarskega dela na terenu?

»Ne, vsekakor ostajam tudi na terenu. Že vsa leta, odkar sem voditeljica, je tako. Tudi kot voditelj potrebuješ novinarsko izkušnjo. Si pa želim tudi sicer stik z ljudmi ohranjati na ta način, ne le preko malih zaslonov. Pa tudi samo delo je tako bolj pestro in zanimivo.«

Na kateri novinarski prispevek ste sicer najbolj ponosni? Katerih področij se najraje lotevate?

»Od nekdaj so me najbolj pritegnile socialne teme, zgodbe vsakdanjih ljudi, težave, ki jih imajo, krivice, ki se jim godijo. Brezposelnost, stiske mladih, težave upokojencev, ljudi in skupin, ki se znajdejo na robu družbe, ki so drugačni … To so področja, ki jih največkrat 'pokrivam', kot bi rekli v televizijskem žargonu. Prav s teh področij je največ prispevkov, na katere sem ponosna.«

Pri 27 letih ste voditeljica dnevno-informativne oddaje. Kje se torej vidite čez deset let, kakšne ambicije imate?

»Prehod na Dnevnik je velik korak naprej in mislim, da bom imela za lep čas na razpolago več kot dovolj izzivov. Zato se s tem, kaj bo čez deset let, še ne ukvarjam. Gotovo pa bo veliko odvisno od tega, kakšne možnosti bodo na voljo, ko bom začutila, da je čas za korak naprej. Morda pa me bo potegnilo tudi v druge vode. Kdo ve, deset let je dolga doba.«

Vaša velika ljubezen je tudi gledališče. Ste kdaj razmišljali, da bi se profesionalno ukvarjali z igranjem?

»Sem, a sem se odločila, da bo to ostal hobi. Že od osnovne šole sem članica KUD-a Janez Jalen iz Notranjih Goric, ki, mimogrede, deluje že kar 60 let. Zadnja leta sem zaradi delovnih aktivnosti zelo malo dejavna, pred tem pa sem odigrala kar nekaj zelo različnih vlog, od glavnih do stranskih, komičnih in tragičnih. Ker so amaterska gledališča pogosto prisiljena igrati komedije, da privabijo dovolj široko občinstvo, pa mi je najbolj pri srcu ostala vloga v drami Via Mala.«