Bog ima enega svetnika na dan dovolj

Frančiškanski pater Ciril Božič, ki je bil do leta 2001 gvardijan samostana na Brezjah, potem pa se je vrnil v Avstralijo, je moral leta 2007, na obletnico smrti svojega zavetnika Cirila, na operacijo tumorja v glavi. Kljub slabim napovedim je bil prepričan, da bo preživel.

Pater Ciril Božič, človek širokih obzorij in duha, se je zapisal v spomin številnih Slovencev, še posebej obiskovalcev Brezij iz domovine in tujine. Od leta 1995 do leta 2001 je bil gvardijan frančiškanskega samostana na Brezjah in rektor bazilike Marije Pomagaj. Brezje je odprl v svet. Maja leta 1996 je med svojim prvim obiskom Slovenije pred podobo Marije molil tedanji papež Janez Pavel II. Brezje so obiskali mnogi domači in tuji politiki, ta romarski kraj pa je bil predvsem zaradi prizadevanj patra Cirila in njegovih sobratov 1. januarja leta 2000 izbran za slovensko narodno svetišče.

Leta 2001 se je pater Ciril vrnil v Avstralijo. Med letoma 1982 in 1992 je deloval v slovenski katoliški misiji v Sydneyju, tokrat pa mu je bilo zaupano vodenje Slovenske katoliške misije v Melbournu v zvezni državi Viktoriji. Slovensko katoliško središče v Kewu v Melbournu ni le versko, ampak tudi kulturno, socialno in izobraževalno središče Slovencev v tem delu Avstralije, saj obsega cerkev svetih bratov Cirila in Metoda, Baragov dom z Baraga Hostelom, Baragovo knjižnico z okoli štiri tisoč knjigami, Slomškovo šolo in dom Matere Romane, ki se imenuje po sestri Romani Toplek in je namenjen skrbi za starejše. Slovenski misijon organizira šolo slovenskega jezika in izdaja tudi časopis Misli. Pater Ciril Božič je eden od štirih slovenskih frančiškanov, ki delujejo v Avstraliji. V Sydneyju sta patra Valerijan Jenko in Darko Žnidaršič, v Adelaidi pa Janez Tretjak.

Pri mami in očetu

Pater Ciril je v četrtek po dobrih dveh tednih bivanja v Sloveniji odpotoval nazaj v Avstralijo. V torek smo ga povabili na Gorenjski glas. Ko je bil še na Brezjah, smo z njim izvrstno sodelovali, v Avstraliji pa je odprl vrata misijonskega središča tudi številnim Gorenjcem, ki so potovali po avstralski celini. Povabilo za obisk in pogovor, ki ga objavljamo, je zato tudi dejanje hvaležnosti.

Lani ste bili doma. Tudi letos niste mogli brez Slovenije. Je za vaše vračanje domov kakšen poseben razlog?

»Razlog je preprost. V vasi Veliki Orehek v bližini Stopič pri Novem mestu, kjer sem bil rojen, imam še živa mamo in ata. Mama Marija je stara 87 let, ata Alojz pa 84 let. Ko sem letos v bolnišnici v Melbournu obiskal neko gospo, me je sestra vprašala, ali je morda moja mama. Ime ji je bilo Marija, pisala pa se je Božič. Ko sem odhajal, me je prosila, naj jo še obiščem. Žal je po nekaj dneh umrla. Kot njen duhovnik sem jo tudi pokopal. Ko sem se poslavljal od te gospe, sem sklenil, da moram domov k staršema sedaj, ko si lahko še skupaj v zidanici natočimo cvička, si nazdravimo in se poveselimo, in ne šele takrat, ko bi zbolela ali celo umrla. Zato sem torej znova doma.«

Ob novici, da ste morali predlani na zahtevno operacijo tumorja v glavi, smo bili v skrbeh. Kako je sedaj z zdravjem?

»Ko sem bil pred leti na daljšem obisku v Sloveniji, sem v jeseniški bolnišnici pri doktorju Branetu Brodniku, ki je tudi moj letalski prijatelj, opravil temeljit zdravniški pregled, med katerim so odkrili tumor v glavi. Nič dobrega mi niso obetali. Po ponovnih preiskavah v Avstraliji so me 14. februarja leta 2007, na god mojega zavetnika Cirila, operirali. Pater Darko iz Sydneyja, s katerim sva bila skupaj tudi na Brezjah, me je celo strašil, da je 14. februarja tudi dan Cirilove smrti. Darko, veš, Bog ima enega svetnika na dan kar dovolj. Prepričan sem, da bom preživel. Operacija je uspela in počutim se dobro.«

Se v Avstraliji pogosto spomnite Slovenije, Brezij?

»Marija Pomagaj z Brezij nas spremlja tudi v Avstraliji. Ko smo lani obhajali 40-letnico blagoslovitve naše cerkve svetih bratov Cirila in Metoda, ki je bila prva slovenska cerkev v Avstraliji, smo zgradili tudi majhno cerkvico, ki bo postala sčasoma božja pot v nadškofiji Melbourne. Njeno pročelje krasi motiv Marije z Brezij. V soboto, 12. septembra, bomo v bližini Brisbana blagoslovili novo slovensko kapelico, ki se bo pridružila kapelicam drugih narodov, ki živijo v Avstraliji. Naš umetnik Alojzij Jerič je tudi zanjo naredil lep mozaik Marije Pomagaj, ki smo ga pred mojim odhodom v Slovenijo že prepeljali v Avstralijo. S Slovenijo in Brezjami smo kar trdno povezani. Sploh so Brezje nekaj posebnega. Ko sem danes dopoldne na Brezjah fotografiral križ in kip Svete družine, sem srečal Slovence iz Avstralije, ki živijo v manjšem mestu, dobrih 150 kilometrov stran od Melbourna. Kje se najdemo? Na Brezjah, ki so resničen kraj srečevanja.«

Avstralija je še obljubljena dežela

V Sloveniji si skoraj ne moremo predstavljati velikosti župnije, za katero skrbite. Veliko ste v avtomobilu, v letalu, na poti. Vam kdo pomaga?

»Imam zelo pridne sodelavce: pastoralni svet, gospodarski odbor, društvo sv. Eme, v katerem poskrbijo tudi za hrano tistih, ki si je sami ne zmorejo zagotoviti, molitvene skupine, pevsko in folklorno skupino in še druge pomočnike. Po operaciji so še bolj skrbni in pozorni do mene. Organizirajo se in me spremljajo na daljših potovanjih. Letos na Jožefovo sem na primer najprej daroval mašo doma, potem sem hitel v slovensko društvo Jadran in nato naprej v 150 kilometrov oddaljeni Morwell, kjer sem daroval zvečer ob šestih večerno mašo. Zamudil sem samo pet minut. Moja župnija je res velika, saj obsega zvezno državo Viktorijo in otok Tasmanijo. V njej živi okrog 1400 Slovencev, s katerimi smo povezani tudi s časopisom Misli. Vsaka dva meseca izide v 1500 izvodih. Trudim se, da mašujem v vseh krajih, v katerih živijo Slovenci. Vsako drugo nedeljo v mesecu imam ob devetih najprej mašo v Melbournu, po njej pa sedem v avto in se odpeljem v 90 kilometrov oddaljeni Geelong, kjer imam mašo ob pol dvanajst ih. Sledi obisk starejših in bolnih ter kosilo in srečanje z verniki v Domu Ivana Cankarja. Ob petih popoldne se vračam v Melbourne. Spotoma mašujem v 70 kilometrov oddaljenem St. Albansu. Najmanj štirikrat na leto potujem v 150 kilometrov oddaljeni Morwell, najmanj dvakrat na leto pa v okrog 300 kilometrov oddaljeno Wodongo. Na 800 kilometrov oddaljeno Tasmanijo pa potujem z letalom. Poleg maš moram te kraje obiskati še v primeru krstov, pogrebov, porok in drugih dogodkov, kjer me želijo zraven.«

Je Avstralija še zanimiva za priseljevanje tujcev, tudi Slovencev?

»Še. Iz Slovenije sprejmem na teden najmanj štiri prošnje za pomoč pri preselitvi v Avstralijo. Pišejo nam posamezniki in tudi mlade družine in prosijo, če bi jim lahko v našem katoliškem misijonu zagotovili začasno streho nad glavo. V Avstralijo prihaja vedno več ljudi iz Azije in vojnih ubežnikov iz Afrike. Avstralija je še multikulturna, vendar ne več tako, kot je bila nekdaj.«

Ali kljub velikim obveznosti tudi v Avstraliji najdete čas za svojo veliko ljubezen, za letenje?

»Petega decembra lani, za moj 55. rojstni dan, so mi farani pripravili veliko presenečenje. Kar sami so določili, da moram maševati že ob osmih zjutraj. Pater bo že vedel zakaj, so dejali. Po maši so me posadili v avtobus in po uri vožnje sem se znašel pred helikopterjem. Užival sem v pilotiranju. Potem smo odšli na skupno kosilo in večerjo. Pripravili so mi res nepozabno praznovanje.«

Kdaj se spet srečamo doma?

»Najverjetneje prihodnje leto, ko bo kapitelj slovenskih frančiškanov, na katerem bom zastopal frančiškane, ki delujemo v Avstraliji. Tako kot Slovenija doživljam letos tudi sam svojo avstralsko polnoletnost. Deset let, med letoma 1982 in 1992 sem deloval v Sydneyju, sedaj pa sem že osem let v Melbournu, kjer se dobro počutim in kjer me imajo ljudje radi. Če Bog da, bi rad še naprej ostal med njimi.«