Kaj delati?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 23. avgust 2009 / 06:00

Kaj smo na Gorenjskem delali v minulem stoletju? Bili smo železarji, lesarji, tkalci, čevljarji ... To je bilo že pred 2. sv. vojno, po njej smo začeli proizvajati tudi bolj zahtevne izdelke, telefone, električne števce, hladilnike ... Na začetku 21. stoletja vidimo, da je večina teh delovnih panog izumrla ali še umira. Tekstilne tovarne so skoraj vse že zaprte, čevljarji v Tržiču in Žireh se borijo za preživetje, v Kranju jih ni več, na Jesenicah proizvajajo samo še visoko kakovostna jekla, od Iskre je le še nekaj isker, vrag jemlje tudi škofjeloški LTH ... Človek se sprašuje, kaj bodo naši ljudje delali v tem stoletju?

V naši državi se je to vprašanje še posebej izpostavilo ob »reševanju« Mure. Je Muro sploh mogoče rešiti? Če sodim po enem najboljših člankov enega najboljših avtorjev, kar sem jih bral to poletje, to sploh ni mogoče. »V svetu, v katerem določa ceno dela v industriji 'kitajska', zanje ni več rešitve. Saj prav za to gre: prišli smo v stanje, v katerem kratkoročne politike ne zaležejo več. Edina rešitev sedaj je, da se Slovenci naučijo delati še kaj drugega, kot je tisto, kar delajo 'kitajci' ...« Tako piše dr. Franček Drenovec v kapitalnem članku z naslovom Pred nevihto (Mladina, 12. junija 2009). Kitajsko piše z malo, ker jih je več, in »kitajce« prav tako, ker jih je še veliko več kot Kitajcev. Več milijard. Kako naj jim konkurirata dva milijona Slovencev? Težko oziroma le tako, da začnemo delati »še kaj drugega«. A kaj je to drugo?

Drenovec ugotavlja, da imamo na Slovenskem »ogromen potencial rasti« samo še v dveh skupinah storitev; v prvi so pravne, ekonomske, računalniške in tehnične, v drugi pa »javne storitve«, predvsem tiste v zdravstvu in visokem šolstvu. Pri obeh gre za izrazito visokotehnološke panoge, utemeljene na visoko kvalificiranem delu. Najbrž je res tako. A kako preobraziti Murine šivilje ter tržiške in žirovske čevljarje v računalniške programerje, davčne svetovalce, odvetnike, zdravnike in univerzitetne profesorje ... Kaj takega tudi po čudežu ni mogoče; tega ne zmore niti brezjanska Marija Pomagaj. To bi zmogel le njen Sin, a vprašanje, če bi hotel, če je taka njegova volja. Bojim se, da ni – da si bomo morali pomagati kar sami.

Velikokrat smo si že. Ko so konec šestdesetih v Idriji zaprli rudnik, niso ostali brez dela le rudarji kopači, ampak tudi veliko tehnično izobraženih ljudi. Ti so se preusmerili v elektrokovinsko industrijo, razvili že obstoječa in ustanavljali nova podjetja in iz teh so nastale cerkljanska Eta, spodnjeidrijska Hidria in idrijski Kolektor; slednji sta zdaj že svetovni korporaciji s sedežem v ozki dolini, ki meji na gorenjski jug. Kjer so ljudje, volja in znanje, je torej tudi pot. A Drenovec meni, da se tudi tej vrsti industrije pri nas čas že odšteva. Izjema je visokotehnološka farmacija, novomeška Krka, denimo, v kateri ima že polovica zaposlenih univerzitetno izobrazbo. Njen sosed Revoz je že druga zgodba; odvisen je od stanja na globalnem avtomobilskem trgu ter od Renaulta in francoske milosti; ta pa je gotovo z omejenim jamstvom.

V industriji, tudi če je visokotehnološka, torej ni rešitve? Komaj trideset let je – še pomnite, tovariši? – ko je Stane Dolanc odpiral najsodobnejšo jeklarno na Jesenicah in ob tem ponosno izjavil, da bomo Slovenci še naprej železarji, pravi proletarci, ne pa kuharji in natakarice, ki strežejo tujce in so jim na uslugo na bližnjem Bledu. Mož še pomislil ni, da kranjska Sava ne bo več proizvajala gum, ampak se bo povsem posvetila golfu, turizmu in finančnim »produktom« ... Ja, Sava teče, nič ne reče.