Grad Tuštanj - prebujajoči se biser v Moravški dolini

Izšla je tematsko obarvana številka Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, posvečena biseru gorenjskega vzhoda - gradu Tuštanj pri Moravčah.

»Tuštanj predstavlja enega redkih ohranjenih gradov, ki je še naseljen in ima originalno opremo. Poleg tega je relativno neznan, saj ga veliko ljudi še ne pozna. Največji pomen Tuštanja je že v tem, da sploh je, da se je ohranil do danes, in to ne le kot gola stavba, temveč tudi z vso svojo notranjo opremo. Usoda je Tuštanju očitno namenila posebno nalogo: ker je bila med drugo svetovno vojno in po njej delno ali v celoti uničena večina slovenskih gradov, grad Tuštanj kot »preživeli« priča za vse tiste gradove, ki sami o sebi ne morejo več pričevati,« je nekatera dejstva, ki so pritegnila pozornost stroke, opisal Miha Preinfalk, urednik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino, ki izhaja že od leta 1953. Zadnjih pet let, odkar je urednik Preinfalk, so praktično vsako leto izdali tematsko obarvano številko in zadnja Kronika je že četrta, posvečena slovenskim gradovom – po Snežniku, Brdu pri Kranju in Strmolu na Gorenjskem.

»Tudi tokrat je glavna tema grad, njegova zgodovina, stavbni razvoj, notranja oprema ter okolica, zato je tudi ta številka zasnovana podobno kot prejšnje. Pa vendar se Tuštanj bistveno razlikuje od preostalih treh gradov. Grajska stavba z vsem inventarjem vred je še vedno v zasebnih rokah in ni protokolarni objekt, namenjen zgolj obiskovalcem in kulturnim prireditvam. V gradu dejansko že 150 let prebiva ista rodbina, kar je v slovenskem prostoru svojevrsten fenomen. Tudi sicer o Tuštanju doslej ni bilo napisanega prav veliko, ni bil še sistematično obdelan,« opozarja urednik, zgodovinar po izobrazbi, ki se je doslej tudi sam največ ukvarjal z zgodovino plemstva na Slovenskem in slovensko grajsko zapuščino.

Sodelavce za strokovno obdelavo gradu Tuštanj je poiskal med zgodovinarji, umetnostnimi zgodovinarji, arhitekti, etnologi in drugimi strokovnjaki, ki so tematiko skušali predstaviti v kar najširšem obsegu, z vrsto slikovnega gradiva, ki stavbo skupaj s kapelo in okolico v vsej zgodovini približa širokemu krogu bralcev.

Strokovnjaki priznavajo, da je bilo raziskovanje zgodovine gradu Tuštanj prav posebno doživetje. »Zgodovinarji se namreč z arhivskim gradivom v današnjem času srečujemo zgolj v javnih arhivih. Tukaj pa smo imeli priložnost, da raziskujemo »in situ«, se pravi v povsem avtentičnem okolju. In ob vsakem našem obisku se je našlo še več gradiva, ki se je skrivalo po različnih omarah in predalnikih in je dobesedno kar vrelo na plano. Včasih se mi je zdelo, kot da bi bil grad živ in nam skuša kar sam ponuditi vso svojo zgodovino, ki je bila do sedaj praktično povsem neznana,« priznava Miha Preinfalk. Grajska notranja oprema je v določenih predelih gradu nespremenjena zadnji dve stoletji, nekateri kosi pohištva pa sodijo še v čas prvih lastnikov, grofov Lichtenbergov, ki so grad zapustili že leta 1800. Neprecenljive vrednosti je tudi ohranjen grajski arhiv, katerega dokumenti segajo vse od 16. stoletja naprej, natančneje od leta 1547. Gre za edini v Sloveniji ohranjeni graščinski arhiv, ki je do današnjih dni ostal v gradu samem in v lasti grajske družine. Po spletu okoliščin je grad Tuštanj namreč praktično nepoškodovan preživel politično motivirane požige in plenjenja med 2. svetovno vojno ter povojne razlastitve.

Grad Tuštanj so najbolj zaznamovale tri rodbine – Lichtenbergi, rodbina Scaria in Pirnati, ki so lastniki še danes. V raziskavi je bila posebna pozornost namenjena sami grajski stavbi in vsem arhitekturnim spremembam skozi zgodovino, grajski kapeli sv. Janeza Nepomuka in baročnim poslikavam v njej, vrtni ureditvi ob dvorcu ter bogati stanovanjski opremi. Zgodovinarji in drugi strokovnjaki so obdelali tudi ohranjene slike in grafike, ki so v grad prišle najverjetneje šele po letu 1800, steklo in keramika, pri čemer izstopa nekaj izvirnih okrasnih predmetov in namizne posode različnih zvrsti in kakovosti, pohištvo ter bogata grajska knjižnica, ki zajema predvsem literaturo v nemščini. Med knjigami je treba omeniti predvsem Valvazorjevo Topographio ducatus Carnioliae modernae iz leta 1679, ki je tudi najstarejši primerek v knjižnici.

Grad, ki je v svoji večstoletni zgodovini trikrat temeljito spremenil svojo podobo, je danes v lasti Petra Pirnata, ki ohranjene predmete in prostore z veseljem pokaže obiskovalcem in strokovnjakom. »Brez sodelovanja Petra Pirnata ta tematska številka Kronike ne bi mogla nastati. Ne le, da je vsem raziskovalcem odprl vrata in razkazal prostore, ki jih sicer običajni obiskovalci ne vidijo, pokazal je tudi predmete in gradivo, ki so bili do sedaj skriti in še nikoli raziskani. Zlasti to velja za grajski arhiv, ki se je izkazal kot zlata jama za bodoče raziskovanje Tuštanja, Moravške doline in slovenske zgodovine. Ko danes vidimo, kaj v svojih nedrih skriva Tuštanj, ki ni sodil ne med največje ne med najpomembnejše gradove na Slovenskem, si lahko predstavljamo, kakšno neprecenljivo dediščino - ne le grajsko, ampak obče slovensko, smo Slovenci izgubili v vojnem in povojnem času. Zato moramo narediti absolutno vse, da ohranimo vsaj tisto, kar nam je ostalo. Tuštanj zato nedvomno je biser, prebujajoči se pa zato, ker zdaj pod Petrom Pirnatom znova dobiva lepšo podobo - kar je najvažnejše, tudi novo vsebino, saj stavba brez življenja in dogajanja nima prihodnosti,« je še povedal Miha Preinfalk.