Kriške prigode

Besedilo: Janez Kavar
Kategorija: Zanimivosti / / 06:00

Odlomek iz prigode Žbetov Francelj (4)

»Ja, mazerja ja,« je najbrž stavek, ki mi je najbolj ostal v ušesih v spominih na Franca Dobreta, Dobretovega ata, Žbetov'ga Franceljna. Sam se je navadno predstavil takole: »Franc Dobre, Žbetov Francelj!« In zraven je obvezno dodal: »Tokle star'ga žbeta (žrebeta) pa še nis vidu, a' ne?« Kadarkoli se ga spomnim, se mi znova in znova o njem rišejo same šaljive zgodbe. Izza črnih, strogo pristriženih brk, rdečih lic in iskrivih oči, za navidezno strogim obrazom se je skrivala ena sama šaljiva dobričina, velik prijatelj mladine, izvrsten vzgojitelj. Marsikatero kriško področje je zaznamoval Žbetov Francelj. Najbrž pa bi tudi sam potrdil, da bolj zaprisežen, kot je bil kriškim gasilcem, posebno pri delu z mladimi, ni bil nikjer drugje.

Dobretovega ata se tudi sam najbolje spominjam od gasilcev. V mojih otroških letih nam starši čevljev še niso kupovali v trgovinah. Okoli velike noči in pred zimo so nas otroke peljali k »družinskemu« čevljarju. V petdesetih letih v kriškem koncu teh ni bilo malo. Ko so te pripeljali k mojstru, mama je pred tem obvezno preverila, kakšno je stanje nogavic in higiena tvojih nog, si stopil na karton iz lepenke. Mojster je potegnil obris tvoje noge. Čez kak teden ali dva si nato dobil nove čevlje, sandale ali gojzarice, odvisno od sezone, pa vsaj za dve številki večje od odmerjenih. Noge mulcem pač hitro rastejo. Naš »družinski« čevljar je bil mojster Tomaž Dobre iz Sebenj. Pri njem pa je bil kot čevljar - pomočnik zaposlen njegov brat, Franc Dobre. Kadarkoli so me starši že pripeljali tja, me je Francelj vedno zbadljivo nagovoril. Vedel sem, da vodi gasilsko pionirsko skupino in čim prej sem hotel tudi sam biti zraven. Ko mi je ob nekem »čevljarskem« obisku omenil: »Zdaj imaš pa že tako velike čevlje, da moraš priti h gasilcem,« sem bil seveda že naslednji ponedeljek na vajah za kriškim gasilskim domom. Pionirske uniforme so takrat imeli samo člani prve desetine. Najmlajšim pa so nam kot edini del uniforme sešili kapo titovko kar lokalni krojači. Meni jo je ukrojil in sešil mojster Pavel Janc iz Sebenj. Za na kapo smo potem dobili aluminijasto gasilsko značko. »Pozlačeno« (rumeno) verzijo značke je imel le desetar prve desetine. A do te dolžnosti je bila ob mojem gasilskem začetku še dolga in z mnogimi konkurenti posejana pot. Vendar je bil takrat nekakšen zakon, da smo na gasilske vaje prihajali z gasilskimi kapami na glavah.

Ko je na vaje, navadno na kolesu, prišel še Žbetov Francelj, se je začelo zares. »V vrsto zbor,« se je kmalu zaslišalo njegovo povelje. Kakorkoli smo poznali vrstni red po velikosti, nas je moral Francelj znova in znova premeščati, saj smo rasli kot gobe po dežju. Prve četrt ure vaj so bile navadno postrojitvene vaje. »Na levo, na levo okrog, na desno, na desno poravnaj se …,« so sledila Franceljnova povelja. Z orientacijo smo v tistih otroških letih še imeli nekaj težav in ko si ga nekajkrat zapored polomil in se namesto levo obrnil desno, je ob smehu ostalih v desetini Francelj povišal glas: »Ja, mazerja ja …!« Navadno je zaleglo.

Postrojitvenemu delu gasilskih vaj so sledile bolj prave gasilske vaje. Pionirska desetina smo tedaj od gasilskega orodja smeli upravljati z brento - ročno brizgalno. To ni bilo tako enostavno, kot se danes sliši! V desetini smo imeli točno razdeljene dolžnosti in na svojih kapah tudi oznake dolžnosti, ki so določale tudi hierarhijo v desetini: desetar, prvi napadalec, drugi napadalec, prvi cevar, drugi cevar, sel, prvi vodar, drugi vodar itn. Po navedenih dolžnostih smo tudi stali postrojeni v vrsti, četudi je bila za dolžnosti navadno osnova kar velikost oziroma starost. Na dvorišče gasilskega doma smo prinesli ročno brizgalno in dve pocinkani vedri – »lambarja« in vaja se je začela. »Desetina, zbor!« Ko smo stali strumno postrojeni, je Francelj poveljeval: »Smer požara levo, odvzem vode zadaj, v napad!« In smo se zagnali eni po »lambarje«, drugi po »brento«. Desetar se je postavil ob Franceljna in še malo stopil na prste, da je bil videti večji in pomembnejši. Najmanjši in najmlajši smo hiteli z natakanjem v vedra iz pipe. Navadno je šlo pol vode zraven, pol pa v vedro in nato še pol v brentačo, pol pa zraven. Smeha ni manjkalo, mokri smo bili navadno do kože, vmes pa »strogi« Franceljnovi: »Ja, mazerja ja …!«