Mali mož velike besede

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 19. avgust 2009 / 06:00

Bil sem na morju, ko sem izvedel, da je 10. julija umrl pisatelj Peter Božič. Rodil se je 30. decembra 1932 na Bledu, postal pa eden od drznih mladih mož, ki so konec petdesetih in v šestdesetih v zavračanju socialističnega realizma v slovensko literaturo uvedli evropski modernizem ...

Petra Božiča mi je bilo dano osebno poznati. Sredi osemdesetih sem v njegovi družbi preživel veliko ur in tudi nekaj dni. Z njim me je seznanil slikar Tomaž Kržišnik. Ko smo leta 1983 izdali prvenec lani umrlega pesnika Franca Kopača, je Peter v imenitno knjigo, kakršno ima le malokateri slovenski pesnik – oblikoval jo je Tomaž – napisal nekaj uvodnih besed. Pozneje sem se v Radencih dvakrat udeležil celotedenskih literarnih delavnic, vodil (duhovno) jih je seveda Peter, ki se je mlajšim literatom kandidatom posvečal tudi kot mentor. Vrhunec našega druženja pa je bila ekspedicija v Pleterje in Šentjernej. Peter je poznal priorja, ki nas je tudi osebno sprejel. Že v samostanu smo začeli pokušino njihovih tekočih pridelkov, pozneje smo v cvičku skoraj utonili. Kadar sem šel v Ljubljano, sem tam nekje okrog Name obvezno srečal tudi njega. Vedno sem ga povabil »na kavo« in po krajšem odlašanju, ki je ceno njegove privolitve še dvignilo, je povabilo sprejel: »No, pa pejva.« Kaj sem pil, se ne spomnim več, kava gotovo ni bila, zanj pa sem prepričan, da je pil »rum s čajem«. Pozneje je postal uradnik in najina srečanja so postala bolj redka.

O njegovi osebni zgodbi nisem vedel nič in o teh rečeh ga tudi nisem spraševal. Lani sem bral, kakšna so bila njegova »srečavanja« s Tarasom Kermaunerjem. Pred poletjem je v Božičevi zadnji knjigi (Šumi, 2009) izšel imeniten retrospektivni intervju, ki ga je z njim naredil Gašper Troha. Iz tega pogovora zvemo tudi, kako odločilno je na njegovo osebnostno rast vplivala vojna. »Takrat so zame padle vse vrednote. Nismo vedeli, da sta nacionalizem in vojna vkorporirana v evropsko zgodovino. Vzgojeni smo bili v vrednostnem sistemu poštenosti, pridnosti in drugega, saj veste, kako to poteka. Nato je nekega dne šlo vse v maloro. Še huje, vojno sem nekaj časa sprejemal kot veliko avanturo, potem pa sem začel zaradi nje trpeti. V sebi sem nosil neverjetno senco maščevanja. Videl sem ogromno trpljenja, in to v človeku ostane. Vrednote padejo. Ruski ujetniki so ležali na tleh, in ko so jim nemški civilisti dali kos kruha ali kaj podobnega, je esesovec stopil jetniku na roko. To se je dogajalo pet metrov od mene in zame je bilo to konec sveta, konec humanizma. Potem smo se vrnili polni navdušenja. Pri dvanajstih sem verjel v obnovo, šel v organizacijo in hodil na partijske sestanke, kjer pa sem moral ovajati sošolce, s katerimi smo delali skupaj. Meni se je dobesedno zrolalo. Nenadoma sem ugotovil, da sem tam, od koder sem pobegnil. Tako sem postal absolutni nihilist, radikalen, saj se nisem mogel zadovoljiti s floskulami o socialističnem humanizmu. Šel sem tudi v cerkev in sem poslušal škofa Tomažiča, ki mi je bil všeč že zaradi tega, ker se je uprl ustanovitvi bele garde, a ko sem ga poslušal med pridigami, mi ni mogel povedati ničesar, moja izkušnja je bila veliko globlja. Ko danes govorimo o vojni, vsi govorijo o trpljenju, psihologiji itd. Larifari, nič ni res, gre za problem vrednostnega sistema. Ko človek nima več vrednostnega sistema, se začne pekel.«

Če vemo za to njegovo eksistencialno (pre)izkušnjo, je bolj razumljivo tudi dejstvo, da je postal ravno on (ob Jožetu Javoršku) začetnik drame absurda na Slovenskem. Za slovensko dramatiko sta Božič in Javoršek to, kar sta Beckett in Ionesco za evropsko. Nove avtorske postopke je uvajal tudi v prozo, eksistencialističnega in absurdistično nadrealističnega. Kot umetnik se je posvetil predvsem ljudem z roba družbe ali sredi vojne bede – ljudem, kakršen je bil v dobršnem delu svojega življenja tudi sam. O tem lahko preberete več pri bolj znanstvenih piscih. Tu pa se na kratko ozrimo še na gorenjski obdobji njegovega življenja. Ti sta: rojstvo na Bledu in služba v jeseniški knjižnici. V časovni stiski mi ne o enem ne o drugem ni uspelo izvedeti prav veliko. Alojzij Pavel Florjančič, loški kulturni delavec in Petrov prijatelj iz študentskih let, mi je sporočil, da je bil Petrov oče železničar - in to je razlog, da se je družina pogosto selila. V času njegovega rojstva je bil oče postajni načelnik v Naklem in tam so tudi živeli. Njegove službe v jeseniški knjižnici pa se spominja Marko Hudnik, njen tedanji ravnatelj. Po pogovoru z njim mi je Pavle zaupal, kar sledi. Bilo je v letih 1958-60; ko je Božič prišel na Jesenice, je nekaj časa stanoval kar pri Hudniku, nato pa v gledališki stavbi. V knjižnici je izposojal knjige, bil zelo duhovit, prijeten in dober. V tem času je bil povabljen tudi na literarni večer na učiteljišče v Tolminu. Bil je zelo počaščen in po vrnitvi radostno govoril o tem, še posebej mu je godilo, da so ga občudovala tamkajšnja dekleta. Igral je tudi neko vlogo v jeseniškem gledališču, bil je navdušen igralec. S Hudnikom sta dosti diskutirala in se pogovarjala o Reviji 57. V tem času mu je zelo spoštljivo pisal Dominik Smole in ga povabil za sodelavca ... Toliko za zdaj, mogoče o njegovih gorenjskih epizodah izvemo še kaj več. Slej ko prej pa lahko preberemo katero njegovih del.