Mir v srcu

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Gospod Dragan Adam se soočenja z boleznijo in vnovičnega rojstva, če se izrazim s prispodobo, takole spominja.

»Čutil sem, da bolezen ni samo moja, ampak jo moram nositi skupaj z drugimi. O njej sem takoj povedal v župniji, v skupnosti Marijinega dela (duhovnosti, ki ji pripadam), duhovnikom in škofom. In iz skupnosti je pritekala luč za vsakdanje življenje. Nekdo, ki zelo trpi, mi je, na primer, rekel: Veš, Dragan, Bog je ljubezen in vse, kar nam daje, so darovi ljubezni; ne more nam dati kaj drugega. Ta misel je že bila v moji duši, po teh besedah pa se je še okrepila.

Svojo izkušnjo sem delil z vsemi, s katerimi sem povezan. V popolno predanost Božji volji me je usmeril tale odgovor: “Hočem vam zagotoviti, da molim za vas. Še naprej živite sedanji trenutek, tesno zedinjeni z zapuščenim Jezusom, da bi se kakor On izročali v roke Očeta, ki vas neizmerno ljubi. Imejte z vsemi Jezusa med seboj in On vam bo dal luč in moč, da boste nadaljevali sveto potovanje, da boste spreminjali vsak težek trenutek v dragocen dar za to, da bi bili vsi eno. In mir bo vedno, kakor je zdaj, v vašem srcu. Prosim Marijo, naj bo ob vas in vam pomaga trenutek za trenutkom izrekati 'da' Božji volji, 'da', poln ljubezni.”

Trenutkov, ki sem jih preživel v bolnišnici, se z veseljem spominjam. Vsi so mi zagotavljali molitve in to nas je vse obdajalo z nebeškim ozračjem. Vsak dan smo si telefonirali. Na novo sem izkušal resnico, edinost je Jezus. Jezus mi je bil blizu in z njim vsi njegovi darovi: mir, veselje, sreča, polnost življenja. In ta Jezusov mir se je prelival tudi na vse, s katerimi smo se srečevali.

V župniji se je rodilo nekaj novega. Vsi so molili za moje zdravje in skušal sem vračati njihovo ljubezen. Na obisk je prišel prijatelj zdravnik in rekel sem mu, da se zelo zanimajo zame. Odgovoril mi je, kdaj se bomo, če ne v takih trenutkih. In dodal, veš, v naši cerkvi je podobno kakor tedaj, ko je bil apostol Peter v ječi: vsa cerkev je zanj molila.

Tudi z bolniki na kliniki, s sestrami in zdravniki se je vzpostavil globok odnos pozornosti, naklonjenosti, skratka, Božje ljubezni. Videl sem, kako zelo si lahko bolniki pomagamo, če skupaj nosimo, kar nam pošilja Božja previdnost. Z mnogimi smo se veliko pogovarjali, in ko smo se zbrali vsak dan pri maši, smo lahko vse svoje trpljenje darovali tistemu, ki je na križu umrl za nas. Neka žena je zadnji dan po maši rekla: Zdaj dosti laže nosim svojo bolečino.

Bogu sem hvaležen za to obdobje svojega življenja. Zrasla je povezanost z Bogom in z vsemi, s katerimi skupaj hodimo po poti življenja. Vse stvari gledam v novi luči, v novi razsežnosti: središče našega življenja je samo On. In v srcu vlada še močnejše spoznanje: Gospod, res je, vse, kar se v našem življenju zgodi, je dar tvoje ljubezni.« (Se nadaljuje.)