Mediacija za KIP

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 18. avgust 2009 / 06:00

Zoran Srdić Janežič, v osnovi kipar, sicer pa multimedijski umetnik in oblikovalec lutk, zaposlen je v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je s svojimi umetniškimi postavitvami že večkrat šokiral Kranj. Leta 2000 je v eni od izložb v starem delu mesta ležal v kadi in slikal akvarel, pred dvema letoma je v galeriji Izložba razstavil fotografije vecejev in pisoarjev in jim dodal človeške dlake, pobrane na tistih mestih ... Julija je v Mali galeriji Likovnega društva Kranj razstavljal na temo ...

KONCEPT. »Zasnova in koncept umetniške postavitve sta bila prevpraševanje medija. Kaj je kip? Za osnovno izhodišče sem vzel zgodbo Michelangela Buonarrotija, ki je rekel, da je kip tisto, kar izklešeš, zvališ po klancu navzdol, in kar na koncu ostane, je kip. S tem umetniku seveda ni narekoval zgolj recepta. Bolj kot to, gre za nekakšno moralko. Namreč, kip mora zdržati valjenje po hribu, torej mora biti trajen in monumentalen. Jaz sem to logiko preobrnil. Kip ni nekaj trajnega, še posebej v sodobnem času ne. Kip je nekaj minljivega. Pri tem velja dodati, da vsako preobračanje logike lahko deluje šaljivo, zato je mogoče bila tudi ta razstava nekoliko humorna.«

KIP. »Kip sestavlja beseda kip. To govori o dobesednosti mojega načrta in na neki način kaže tudi na preprostost v primeru. Dobesednost koncepta namreč terja, da je izbrana beseda kip kot objekt. S tem ne obrača gledalčeve pozornosti na kaj drugega. Če bi naredil ribo in jo valil po hribu, bi še vedno rekli, kako fina je riba, ki se vali po hribu. Kot material sem uporabil jekleno pločevino, iz katere sem zvaril besedo kip. Potreboval sem namreč nekaj relativno velikega, kar bi lahko konkretno prikazalo učinek deformacije. Kovina pa tudi zato, ker je bil projekt od vsega začetka načrtovan, da bo razstavljen v Kranju. Kovina pa je tista, ki spominja na mesto, konkretneje na Globus in rjavenje.

En del razstave je print (rapid prototyping), izdelan s tehnologijo hitrih printov. Tretji del razstave so forme, sestavljene iz besede kip, ki sem jih zgnetel iz kruha. Vzel sem sredico, jo zmočil z vodo in zgnetel. Kruh mi je omogočal tako imenovani kiparski dotik, saj se je gnetel kot glina. Na kruh sem potem poselil različne plesni. Gre za povezavo z osnovnim izhodiščem minljivosti.«

AKCIJA. »Kip iz kovine je bil izdelan. Po iskanju primerne lokacije za valjenje kipa navzdol sem se s sodelavci pri akciji odločil za del na zunanji strani mostu čez Kokro, od koder v reko pozimi stresajo sneg. Najprej smo preverili sicer z rastlinjem zaraščeno pobočje in poskrbeli, da ne bi bilo nikogar spodaj, potem smo zgoraj odvili kovinsko ograjo, na katero smo postavili posamezne črke kipa, »K«, »I« in »P«. Snemalec je spodaj na produ snemal, kako porivam črke čez rob in kako se te valijo navzdol. Črke sem metal dol eno za drugo, saj se je tako tudi podaljšal čas performativnosti. »K« je lepo padel v globel, prav tako »I«, »P«, ki je imel največjo težo, pa je padel v vodo in ga je odneslo po reki. Skoraj mi je zastalo srce, stekel sem v kanjon, zabredel v vodo in »P« ujel nižje dol na oni strani mosta. Potem smo deformiran kip prenesli v galerijo. Dogodek minevanja oblike je bil uspešno posnet in je na razstavi bil predvajan v izložbi galerije, ter tako kot plakat vabil ljudi z ulice.«

POSTAVITEV. »Galerijo sem vzel kot kvadrat in črke »K«, »I« in »P« postavil v center prostora. Ob straneh so na stenah bile steklene posode s kipi, oblikovanimi iz kruha, na katerih so rasle plesni. V teh kipih je bilo minevanje najbolj vidno. V začetku galerije je bila steklena posodica, tako imenovana petrijevka, v kateri je bil 3D print besede »kip«.«

PROVOKACIJA. »Vsekakor je bila umetniška postavitev Mediacija za kip provokacija. Že samo prevpraševanje medija je lahko provokativno. Da dejansko vzameš neko zgodbo, za katero je neumnost, da bi jo vzel kot navodilo, je provokativno. Provokacija je na en način razširjen pojem kipa. Kip ni nastajal v ateljeju in tam skupaj z mano kot ustvarjalcem ni čakal na kustosa, da naju obišče. Nasprotno, že sama akcija v javnem prostoru je del razstave. Tudi naključni ljudje, ki so se ozirali preko mosta, so del akcije. Provokacija več – ljudi predramiti, ko gredo preko mosta, in njihove poglede in misli usmeriti na umetniški dogodek. Tudi razstavni prostor, v katerega damo žive organizme, plesni, se napolni z neprijetnim vonjem, muhami … To za tujino ni provokacija, za Kranj je bila.«

KAM? »Pločevina je trenutno pri meni v ateljeju, kruh smo vrgli proč. Projekt je zaključena celota, ponovitve najbrž ne bo. Nisem se še odločil, mislim pa, da kip ne bo preživel. Če bi ga ohranil, bi čez petdeset let naredili retrospektivo, kar pa se mi ne zdi več pomembno. Kip bom prej ali slej razrezal in uporabil za kaj drugega. Ostal bo dokument o razstavi.«