Nepozaben obisk Madagaskarja

Vodja cerkljanskega oratorija Mojca Urh je julija letovala s socialno ogroženimi otroki, lani pa je pobližje spoznala življenje na Madagaskarju.

Vopovlje – Skorajšnja absolventka Fakultete za upravo Mojca Urh je prvi julijski teden skupaj z Mihom Čebuljem skrbela za to, da je na oratoriju v Cerkljah 198 otrok brezskrbno preživljalo prosti čas pod vodstvom več kot šestdesetih animatorjev. Kot animatorka se je julija udeležila tudi Počitnic Biserov v Portorožu, ki so namenjene otrokom iz socialno ogroženih družin. To pa ni bil prvi tovrsten Mojčin tabor, saj je del lanskega poletja preživela kot ena izmed prostovoljcev, ki so se odpravili na enomesečni tabor na Madagaskar.

Njihov glavni namen je bil zbrati sredstva za misijonarje in material za oratorije, kjer so sodelovali. Priprave, ki so vključevale tudi cepljenji za hepatitis A in B ter jemanje tablet proti malariji, so trajale štiri mesece. 22-letne Mojce pred odhodom ni bilo strah. Odpotovati v Afriko si je namreč želela že dalj časa. Kot pravi, je življenje Malgašev preprosto, ljudje so bolj odprti, razveselijo se malenkosti in vse delajo zelo počasi. »Ko prideš tja, vidiš realno sliko Madagaskarja, takoj opaziš podhranjene otroke in doživiš kulturni šok.« V družbi imajo večji položaj moški: »Pri njih beseda zvestoba ne obstaja. Poroke so, vendar imajo moški otroke tudi z več ženskami.«

Kot plačilo za svoje delo Malgaši dobijo riž. »Že zelo malo denarja jim bistveno olajša življenje. Lesena hiška za eno družino je vredna 200 evrov, 150 evrov stane letno šolanje otroka, 20 evrov gre za mesečno prehrano,« pojasnjuje Mojca. »Lakota nastopi predvsem pozimi, ko ni sadja, kot so banane, papaja, kokos. Smrti je veliko tudi zaradi bolezni,« pove Mojca.

Najbolj nevarna in usodna bolezen za marsikaterega Malgaša, ki si ne more privoščiti zdravil, je malarija. Za njo je zbolela tudi ena udeleženka tabora, vendar je ozdravela. Dostopa do zdravstvene oskrbe nimajo vsi: »Če zbolita starejši in otrok, bodo najprej pomagali starejšemu. V primeru, da zbolita fant in dekle, bodo najprej poskrbeli za fanta.« Podeželski prebivalci kuhajo na ognju ter živijo brez elektrike in avtomobilov: »Večinoma hodijo peš, kolo vidiš redko. Ženske otroke nesejo na hrbtu, na glavi pa nosijo riž ali drugo hrano.«

Na Madagaskarju velik pomen pripisujejo posmrtnemu življenju. Pogrebi so pri njih polni veselja, za umrlim ne žalujejo. »Nesejo ga po celi vasi, piskajo na rogove in pojejo. Moški umrlega, zavitega v liste bananovca, nesejo v družinsko grobnico, ženske pa počakajo zunaj. Gre za povezovanje krščanstva in tradicionalnih obredov.« Drugačna je tudi njihova triinpolurna maša: »Prisotno je polno plesa in petja. Vse je bolj sproščeno.«

Na jugu otoka je devet plemen, čigar prebivalci se med seboj razlikujejo po barvi kože in načinu življenja. Živijo v lesenih kočah. Ponekod so bivališča iz blata, v mestih se pojavljajo zidane hiše. Prostovoljci so večinoma spali pri misijonarjih, nekje pa kot domorodci. Tam ni bilo kopalnice in stranišča. »Sredi vasi smo imeli 'lavor' vode, kjer smo se umivali. Misijonarji imajo že kopalnice s tuši, tam je deževnica, tople vode skoraj ni,« pojasnjuje Mojca.

Popotniki so se poleg težav s prebavo soočali z zajedavci in podganami, ki jih je zaradi nečistoče veliko. Njihov dan se je običajno začel okrog petih zjutraj. Po delavnicah in igrah na oratoriju je sledilo kosilo. Popoldne so imeli štafetne in vodne igre, zvečer pa so bile na sporedu ljudske pesmi in plesi. Ob zaključku tabora so se udeleženci kopali v Indijskem oceanu in z misijonarji pripravili tudi piknik. Mojca, ki je skupaj s prijatelji na otoku pustila skoraj vsa oblačila, si bo popotovanje zapomnila po dotikih, nasmehih in zgodbah ljudi: »Vedno so hodili za nami, nas čohali po laseh in nam delali kitke.« Meni, da bi moral takšno izkušnjo doživeti vsak: »Ko prideš nazaj, znaš ceniti vsako stvar. Šele takrat veš, kaj imaš. Ljudi sprejmeš takšne, kot so, ne delaš razlik.«