Legende velikega in malega ekrana: Metka Centrih Vogelnik

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / četrtek, 13. avgust 2009 / 06:00

V nedeljo si ob 21.45 lahko na prvem programu Televizije Slovenija ogledate 8. oddajo Legende velikega in malega ekrana, kjer bodo tokrat predstavili Metko Centrih Vogelnik. Uvod v oddajo z Metko Centrih Vogelnik, eno najprepoznavnejših napovedovalk iz zgodovine slovenske televizije,je presenetljiv. Črno bela podoba izjemno lepe, mlade Metke, ki pripoveduje o tem, kolikokrat in zakaj laže, je rariteten odlomek iz več kot tri desetletja stare oddaje Monitor s Sandijem Čolnikom, ki ni nikoli prišla na male ekrane. Tematiziranje laži, o kateri smo tudi letosveliko govorili in malo povedali, je bilo tudi v preteklosti tako tabuizirano, da je bila oddaja 'spravljena' v bunker. Metka je bila med tistimi, ki so bili preveč odkriti in so brez zavor govorili o vedenjskem fenomenu, ki lahko zaznamuje osebnostne značilnosti, lahko pa tudi okuži družbeni sistem in poruši temeljne moralne norme.

V pogovoru z avtorjem oddaje Slavkom Hrenom Metka tudi danes odkrito in brez zadržkov razmišlja o desetletjih svojega vsakodnevnega pojavljanja na malih ekranih v domovih gledalcev televizije in tistem, kar se je dogajalo v zakulisju, malo znanem in skritem očem javnosti in ker je tako tudi sama hotela. O svojem soprogu, ki se je najprej zaljubil v njeno podobo, in dveh sinovih, ki sta danes odrasla in uspešna, čeprav sta bila v času šolanja nemalokrat šikanirana zaradi mamine popularnosti. Njene 'razkošnosti' v oblačenju pred kamero, pa čeprav so bili kostumi in obleke izposojeni, njenih dolgih nohtov pri žrebanju 3 X 3, ki so imeli neverjeten učinek na nestrpno nastrojene gledalce, in podobno. Metka, ki se je po televizijski karieri, v kateri je dosegla največ, kar se je takrat dalo in bila za svoje delo tudi nagrajevana, poskusila tudi v radijskem mediju, je danes uspešna poslovna ženska z veliko občutka za lepo, kar s pridom uporablja tudi pri svojem profesionalnem delu. Na televizijske čase pa se spominja živopisno, z veliko osebne izkušnje in brez dlake na jeziku.