Kriške prigode

Odlomek iz prigode Tržičan (2)

Tržiška železniška proga je bila v železniških krogih znana po enem najbolj strmih klancev, ki se je začenjal z mostom čez Tržiško Bistrico na Mlaki in končal na severnem začetku kriškega polja pred Babjo vasjo (Retnje). Klanec je imel kar 18-odstotni naklon, kar je bilo za male parne lokomotive, ki so vlekle tržičana, velikokrat velik problem. Klanec je menda veljal za najbolj strmega na vseh tedanjih normalnotirnih jugoslovanskih železniških progah. Ničkolikokrat je moral vlak po zalet prav na konec industrijskega tira v tovarni BPT, pa strojevodji dostikrat še ni uspelo prilesti iz tržiške luknje na ravnino kriškega polja v prvem poizkusu.

Muke malih lokomotiv tržičana seveda niso ušle nagajivosti mularije, še posebej pristavške. Mulci so hitro »pogruntali«, da vlaku dostikrat komaj uspe prilesti na kriško polje. Vsaj nekajkrat na leto so vlaku skrivoma namazali tračnice z milom. Če je bilo še vreme bolj vlažno, so »nažajfane« tračnice postale skoraj nepremagljiva ovira za navadno preobteženo lokomotivo tržičana. Strojevodja je stresel pod jeklena kolesa vse zaloge drobnega peska iz posebnih rezervoarjev lokomotive, pa dostikrat še ni šlo.

Telefonija v začetku šestdesetih let v Tržiču in Križah še ni bila posebej razvita. Telefon so imeli v Križah na pošti, v vojašnici, na železniški postaji in nekateri zelo redki posamezniki. Šola je telefon dobila šele sredi šestdesetih let. Ko je mularija železniško progo »nažajfala«, so to s kriške železniške postaje po železniškem telefonu najprej sporočili na postajo v Tržič, od tam pa na postajo Ljudske milice v Tržiču. Iz Tržiča se je nato na kolesu, kasneje pa že z mopedom, pripeljal miličnik v Križe »raziskovat primer«. Navadno se je to začelo kar z obiskom pri ravnatelju kriške šole, mojem očetu. Miličnik je očetu navadno zelo kratko in jedrnato poročal, kaj se je zgodilo: »Spet so ga nažajfal …« Oče, ki je veljal za precej strogega ravnatelja, je potencialne »storilce« seveda zelo lahko predvidel in iz kakšne deseterice možnih se je hitro našel vsaj eden, ki je bil pravi, in je kmalu nato razkril vse sodelujoče. Kakih hudih posledic storilci niso imeli. Kazen je bila že razgovor z miličnikom in strogo ravnateljevo naročilo: »Ata naj jutri pride v šolo!« Nekaj mesecev je bilo potem z »žajfanjem« mir, a se je zadeva z nekaterimi istimi, pa vedno še s kakšnim novim storilcem ponovila. In postopek iskanja storilcev seveda tudi …

Tržiški vlak pa je tudi sicer še zaznamoval Križe in kriško otročad zgodnjih šestdesetih let. Iz Križev je dnevno z vlakom potovala v Kranj tudi pošta, tudi tista z Golnika, pa tudi kruh, spečen v kriški pekariji, v bližnje Duplje. Z Golnika je vsak dan prevažal pošto v Križe kriški avtoprevoznik Jože Zupan, po domače Tos, oziroma pri njem zaposleni mehanik in šofer Herman Cuznar s starim sivim fordom, ki smo ga otroci poimenovali kar koreta. Tosov ford je imel platneno zložljivo streho in je bil poleti navadno kabriolet. Gospod Herman je bil zelo dober in prijazen možakar, ki je imel otroke rad. Vsak dan pozno popoldne smo ga čakali pred kriško pošto. Odvisno od količine pošte nas je vsak dan po nekaj tudi naložil na zadnje sedeže in na naše neizmerno veselje smo se s koreto in Hermanom peljali na Golnik in nazaj. Prvega v mesecu je imel plačilni dan. Tistega dne smo se z Golnika nazaj vedno ustavili v Seničnem v gostilni Pr' Bajd. Herman si je naročil dva deci rdečega, za vsakogar od nas otroških sopotnikov pa kozarec malinovca. To takrat ni bilo kar tako! Približno enako težko kot tržičan klanec iz Tržiča na kriško polje je tudi Tosova koreta težko zmagovala Tosov klanec iz Snakovega proti Seničnem. A se klanca ni dalo »nažajfati« …