Na pomoč!

Ne, ne bojte se, ne kličem na pomoč. Dobro znani gasilski klic in pozdrav sem za naslov uporabil le zato, ker bo v tem pisanju beseda o prostovoljnih gasilcih. Pa ne o splošno priznanem in koristnem delu, ki je v pomoči bližnjemu v nesreči in ga opravljajo že več kot sto let. To pot bi raje opozoril na eno od njihovih stranskih, a med našim ljudstvom zelo cenjenih dejavnosti: na gasilske veselice. Julija in avgusta, ko v večini naših krajev vlada značilno poletno in dopustniško mrtvilo, so gasilci eni redkih, ki poskrbijo za zabavo.

Scena na veselicah je v vsakem kraju malo drugačna, a v bistvu povsod enaka. Ko sem se v zadnjih letih večkrat vračal z dopusta v Dalmaciji ob sobotah zvečer skozi Žužemberk, sem videl, da se veselijo kar na enem od mestnih trgov ob glavni cesti. Sicer pa se to zmeraj zgodi pred gasilskim domom, kjer je običajno dovolj prostora. Na njem so mize in klopi za ljudi, ob njih je plesišče, ob njem kamion, na njem ansambel. Gasilski podmladek med mizami prodaja srečke, številne dobitke (toliko srečk ne zadene na nobeni drugi loteriji) izdajajo v domu, kjer je tudi šank. Ritem veselice določa »muzka«; med pavzami se govori, pije in je, sicer pa pleše. Tisti, ki ne plešejo, so reveži, saj ne morejo drugega, kot nemo sedeti in gledati, kdo in kako pleše; pogovarjati se namreč med »rundo« ni mogoče, je preglasno. V zakulisju se, kot je običajno ob srečanjih te vrste, zgodi še marsikaj, a to ostane skrivnost, čeprav javna ... Ena od ključnih sestavin nekdanjih veselic pa je v zadnjih letih povsem preminula: pretepov ni več! To je posledica dviganja splošne kulture, najbrž tudi nasledek upadanja moških hormonov ali eno z drugim?

Ko sem bil še mlad, sem bil med tistimi, ki smo na gasilske veselice gledali z distanco ali celo s prezirom. Hoteli smo biti drugačni, svojo drugačnost smo izkazovali že z zunanjim videzom, predvsem pa v odnosu do glasbe. Na veselicah se je igrala narodnozabavna (»goveja«), mi smo cenili le rock. Sčasoma se je ta delitev presegla; tudi med gasilce so prihajali mladi in dosegli, da se je na veselicah izmenično igrala po ena runda »govejih« (polka in dunajski valček) in druga, v kateri so bile sklade za »ta mlade«. To je bila ena boljših potez, z njo so gasilci pokazali, da so v službi vsega in ne le enega dela ljudstva. Tudi sicer v nobeni od drugih zvez društev (planinska, kulturna) ne najdeš toliko mladih, kot ravno pri gasilcih. Tudi to dejstvo potrjuje njihovo vitalnost.

Veselic nekoč niso prirejali le zato, da bi se na njih poveselili, ampak tudi zato, da bi z njimi kaj zaslužili in ta dohodek namenili za društveno dejavnost. Kolikor mi je znano iz pripovedovanj prijateljev gasilcev, veselice danes niso več prav donosne, včasih mejijo na izgubo. Veliko je stroškov, če hočeš privabiti kaj več ljudi, moraš najeti priznani ansambel in še kako zvezdniško ime s področja pop kulture. Ko sem se v minulih dneh in tednih vozil po gorenjskem jugu, sem videl celo množico plakatov z njihovimi imeni, ki so za vabo: Manca Špik, Natalija Verboten, Tanja Žagar ... Najslabše, kar se lahko zgodi, je v tem primeru slabo vreme; zvezdnik pride, ljudje pa ne in igra je zgubljena. No, kakorkoli že: ko so hoteli pred leti gasilske veselice marsikje opustiti, so bili ljudje proti. Brez veselic pa ne bo šlo! In so jih prirejali naprej, ne glede na finančni rezultat. Celo vstopnino, ki je bila svoj čas obvezna, so opustili. Gasilske veselice so slej ko prej zakon. Zakone pa je treba spoštovati. Na pomoč!