Čefurji raus!

Nobeno od slovenskih izvirnih leposlovnih del ni bilo letos deležno tolikšne pozornosti kot roman Čefurji raus!

Napisal ga je režiser in pisatelj Goran Vojnović (roj. 1980, v leksikonu Osebnosti ga še ni) in zanj prejel najprej nagrado Prešernovega sklada, na začetku kresne noči 2009 pa še Delovo nagrado Kresnik za najboljši roman, ki je izšel v letu 2008. Prebral sem ga na morju, na dušek, in priznam, da me je očaral. Je res nekaj posebnega, dobro pisanje, po mojem pomeni tudi veliko moralno zadoščenje in umetniško uveljavitev ljudi, ki so zgradili (dobesedno) današnjo Slovenijo, »slovenceljni« pa jim pravijo »čefurji«.

Roman se dogaja »u Fužinama«. »Zakaj so te Fužine tak kurac od naselja, da te vsi gledajo kot kriminalca, če si s Fužin? Imamo Rašota, NBA igralca, imeli smo županjo, varuha človekovih pravic, fuzbalerje, rokometaše, predsedniškega kandidata, voditeljico, vse imamo, nismo vsi kriminalci, pizda vam materina hinavska. Fužine so največje naselje v bivši Jugi. Vse imamo. Slovence, Hrvate, Bosance, Srbe, Črnogorce, Makedonce, Šiptarje, Cigane, še kakšen niger je vmes, pa Palestinci, pa mešani zakoni, pa vse živo. To je normalen folk. Ni nas treba takoj istamburat, če smo malo politi. A bi tudi kretenčke iz Olimpije tako tambural? Ne bi. Ker so oni iz Murgel. Mater vam jebem rasistično. Kaj smo vam mi naredili? Pička vam materina domobranska.«

Glavni junak romana je Marko, z njim so njegovi prijatelji Dejan, Aco in Adnan, Markova starša Radovan in Ranka Djordjić (Srba iz Bosne), ob njih pa še cela vrsta fužinskih, čefurskih, slovenskih in drugih likov. Roman ima 46 poglavij (zgod, nezgod, doživetij, pogledov ...), vsa se začno z vprašalnico zakaj. V poglavju Zakaj mi gre Slovenija na kurac preberemo, da med drugim tudi zaradi jezikovnih nesporazumov. »Mene stalno jebejo v šoli s temi skloni pa sklanjatvami pa gospa gospe pa te fore, a oni ne znajo napisat enega priimka. Djordjić. A je težko? Šest črk. Dva dj pa mehki ć. Na vsaki kurčevi tipkovnici jih imaš. /.../ Ker ko pa bereš črno kroniko v časopisu, pa ropi pa pljačke pa mafija pa to, so pa vsi Hadžihafisbegovići pa Djukići pa vsi čefurji imajo lepo dj pa ć. Še podebljal bi radi te naše črke, da se ja ve, da so samo čefurji lopovi. Če pa bereš športno stran, potem imajo pa vsi Nesterovići lepo trdi č. Pa Bečirovići pa Lakovići pa Ačimovići pa Zahovići pa Cimerotići pa Backovići pa vsi ...«

Navidez lahkotno življenje na Fužinah je v resnici za večino težko. »V vsakem od teh milijonov fletov lahko v vsakem trenutku poči i gotovo. Vsi so zjebani, nervozni, nesrečni, slabo plačani, vsi so u govnima do guše, kot bi rekel Radovan. In vsakemu od milijon Fužinčanov lahko pukne film. /.../ Ker ni enega človeka na svetu, ki je kot dete sanjal o tem, kako bo živel v predmestju Ljubljane, na dvanajstem štuku, v dvoinpolsobnem stanovanju, s petčlansko familijo in pogledom na sosednji blok. /.../ Nobeno dete ni nikoli sanjalo o tem, da ga bojo trideset let ljudje gledali postrani, ker ne bo znalo pravilno naglaševati kurčevih slovenskih besed.« Marko, nadarjen športnik in poln življenjske energije, počne vse, s svojimi prijatelji se giblje na robu kriminala, samo da mu ne bi bilo treba živeti tako kot živita njegova starša. »Če se bom moral cel lajf tako kot Radovan in Ranka dizati sredi noči in pičiti v službo, potem pa tam rintati cel dan in krepan prihajati domov, se fukniti na kavč in ves crknjen buljiti v teve, se bom raje ustrelil u zdrav mozak. Ni šans. Jebeš vse to.«

Ko ga oče pošlje v rodno Bosno, da bi ga zaščitil pred slovensko policijo (tudi tej je avtor potrkal na vest in bil zato skoraj sodno preganjan), Marko ugotovi, da so Fužine ipak zakon. »Jaz ne bi v lajfu hotel živeti kje drugje. Če jih primerjaš s to jebeno Bosno, s to krntijo od države, potem so Fužine Hollywood. Največji carji so s Fužin. /.../ Ni Bosna za nas čefurje. Biti čefur v Sloveniji, to sem vsaj navajen, biti Janez v Bosni je pa cela nova jeba.« Kakorkoli že, Vojnović je s svojim romanom povzdignil Fužine in njihove čefurje tudi v literarni zakon. Marko, ki je že zašel na stranpota, na koncu romana dozori in ugotovi, da kljub začasnemu izgnanstvu v Bosni ni še nič zamudil. Gotovo se bo vrnil na Fužine in iz sebe še kaj naredil – tako kot tisti Fužinčan, ki ga je ustvaril, v marsičem po svoji podobi. Zna biti, da bomo slej ko prej brali nadaljevanje tega romana in si ga ogledali na filmu?