Vesolje doživljam na Zemlji

Pred 40 leti, 20. julija leta 1969 po ameriškem oziroma 21. julija po evropskem času je človek prvič stopil na Lunino površje. Pri vesoljskih programih ameriške vesoljske agencije NASA je več kot 30 let sodeloval tudi Slovenec, fizik dr. Dušan Petrač, rojen v Kropi. Izbrali smo ga za Gorenjca meseca.

Besede Neila Armstronga, ki je julija leta 1969 v Apollu 11 skupaj z Michaelom Collinsom in Edwinom Buzzom Aldrinom poletel v vesolje in ob prvi stopinji na Luni dejal, da je to »majhen korak za človeka in velik za človeštvo«, bodo ostale večne. Je šlo Američanom pri tem le za vrhunski znanstveni dosežek ali tudi za vesoljsko zmago nad takratno Sovjetsko zvezo?

»Sam pristanek človeka na Luni je vsečloveška zadeva, neodvisna od takratnih političnih razmer. Z leti se stvari spreminjajo, Sovjetske zveze ni več, prav tako ne Jugoslavije, in lahko se zgodi, da čez nekaj stoletij tudi Združenih držav Amerike ne bo več. Ne glede na to pa bodo sledovi človekovih stopinj na Luni ostali neizbrisni in predstavljajo edinstven dosežek v zgodovini človeštva.«

Je sedaj osvajanje Marsa pomembnejše od nadaljnjega raziskovanja Lune?

»V vesoljskih programih bližnje prihodnosti Luna sicer ni potisnjena vstran, vendar tudi nima izrazitega mednarodnega prestiža. Takrat je šlo za tekmo kot del hladne vojne med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Sovjetska zveza je sprva vodila vesoljsko tekmo: prvi satelit Sputnik, prvi pes Lajka, prvi človek Gagarin, da ne omenjam najmočnejše medcelinske balistične rakete. Američani so želeli odgovoriti z nečim neverjetno impresivnim in s pristankom človeka na Luni jim je tudi uspelo. Trenutno se raziskovanje Lune nadaljuje samo z robotiko. Ne glede na uspešno raziskovanje s to tehnologijo pa pravega javnega zanimanja le ni. Pravi raziskovalec mora biti človek. Torej, vrnitev človeka na Luno je po mojem neizbežna. Na Luni človek ne bo spet le pristajal, ampak jo bo začel aktivno kolonizirati. Po vsej verjetnosti bo postala Luna baza na nadaljnje polete na Mars, na asteroide in mogoče še kam.«

Koliko ljudi je doslej hodilo po Luni?

»Po Lunini površini je hodilo ali se po njej celo vozilo vsega skupaj dvanajst ameriških astronavtov. Iz vsakega od uspešnih poletov Apolla s človeško posadko, bilo jih je šest, sta bila na Luni po dva astronavta.«

Vam je danes žal, da niste tudi sami poleteli v vesolje? V osemdesetih letih ste bili resen kandidat za eno od vesoljskih odprav in bi bili prvi Slovenec na taki nalogi.

»Ni mi žal, še zlasti ne ob dejstvu, da je bilo v ameriških vesoljskih poskusih 17 žrtev. Vsak polet v vesolje je izredno tveganje. Sedaj poskušam popularizirati raziskovanje vesolja in naravoslovne znanosti, predvsem med mladino. To doživljam, kot da sem aktiven v vesoljskih podvigih. V svojem raziskovalnem delu sem sodeloval pri številnih poskusih v posebnem letalu KC-135, ki v paraboličnih letih dosega breztežnost. Poleg tega sem sodeloval v številnih znanstvenih eksperimentih na vesoljskem taksiju vključno na Challengerju in Columbiji, ki jih ni več.«

Se ob pogledu na zvezdnato nebo kdaj sprašujete, ali je tudi drugje v vesolju življenje?

»Ob tem vprašanju so mogoče številne špekulacije. Sam sem prepričan, da je življenje normalen, celo obvezen pojav v razvoju vesolja. Možno je sicer, da so življenjske oblike na drugih Zemljah v vesolju čisto drugačne od tistih, ki so domače in poznane nam. Lahko so tako različne, da celo tudi naša domišljija odpove. Sicer pa gre za nujnost statistične zakonitosti. V vesolju je na milijarde galaksij in vsaka ima mnogo milijard zvezd. Torej, če življenje obstaja vsaj na enem planetu, Zemlji, vsaj na eni zvezdi (Sonce) v vsaki galaksiji, je po logiki statistična verjetnost, da obstaja na milijarde Zemlji podobnih planetov, kjer se življenje ukoreninja in razvija. Zaradi nepremostljivih vesoljskih razsežnosti pa ne bo nikoli možno dokazati, da smo ali nismo edini …«

Ste srečali katerega od astronavtov, ki so bili na Luni?

»Prvih dveh astronavtov, ki sta prva stopila na Luno, Armstronga in Aldrina, nisem srečal. Srečeval pa sem se z nekaterimi, ki so obiskali Luno kasneje. Še posebej se spominjam Johna Younga, ki je z Apollom 16 ostal na Luni kar tri dni. Po zaključku programa Apollo je Young ostal pri Nasi in sodeloval pri izgradnji in uporabi vesoljskih taksijev. Bil je pilot Columbie na prvem poletu okrog Zemlje. Na lanskem simpoziju o Hermanu Potočniku Noordungu v Washingtonu sem srečal astronavtko, kapetanko ameriške vojske Sunito Williams. Williamsova je kandidatka za posadko za naslednji obisk Lune ali celo za polet na Mars. Drži ženski svetovni rekord v bivanju v vesolju. Na ISS, mednarodni vesoljski postaji, je preživela kar 195 dni. Po materini strani je slovenskega rodu. Njena prababica je namreč iz Leš v tržiški občini. Williamsova pride jeseni v Slovenijo kot gostja Slovenske znanstvene fundacije (SZF). Sodelovala bo na Festivalu znanosti. V programu je tudi obisk Leš, kjer ji pripravljajo slovesen sprejem s kulturno prireditvijo.«

Letos mineva 80 let od smrti Hermana Potočnika Noordunga. Boste počastili spomin na tega pomembnega slovenskega raziskovalca?

»Herman Potočnik je bil vizionar svetovnih razsežnosti. Je avtor znamenite knjige Problem vožnje v vesolje-raketni motor. Zadnja leta se je veliko govorilo in pisalo o njem. Slovenska znanstvena fundacija je pred leti ustanovila Noordungov sklad in je letos celo izdala knjigo Herman Potočnik Noordung. Bralna značka je za mladino izdala knjigo Noordung.doc. Ta knjiga povezuje Potočnikov vizionarski tekst z dejanskimi realizacijami njegovih idej v vesoljski tehnologiji in znanosti.«

Sedaj ste upokojenec. Kakšen je položaj upokojencev v Ameriki?

»V Ameriki so pred leti upokojencu, ki je dodatno delal, ustrezno zmanjšali 'Social Security' (minimalno državno pokojnino). To omejitev so pred leti odpravili in sedaj dodatni denar, ki naj bi ga upokojenec zaslužil, ni več odštet od prejemka 'Social Security'. Starejši torej lahko delajo brez kazni, če delo je in so zanj sposobni. V sedanji gospodarski krizi je za seniorje pač problem, da se daje prednost mlajšim. Kljub temu pa bi pripomnil, da v Ameriki vseeno ni toliko omejitev glede možnosti zaposlovanja starejših v primerjavi s Slovenijo.«

Se radi vračate v Kropo, domačo hišo na Glavnem trgu ste obnovili? »Zelo rad se vračam v Slovenijo. Očetova hiša v Kropi mi je v veselje in ponos. Celo moji vnuki radi pridejo na obisk, na deda Dušana grad, kot pravijo. Kropa sama se tudi obnavlja. Po poplavah in neurjih pred dvema letoma so s prizadevnim delom Kroparjev in s pomočjo države in občine veliko naredili. Ob tej priložnosti posebej pozdravljam bralke in bralce Gorenjskega glasa, ki ga tudi sam redno prebiram.«