Tipičnega padalca ni

"Pri figurativnih skokih 10 do 12 sekund letiš na glavo s hitrostjo blizu tristo kilometrov na uro," opisuje padalka Irena Avbelj.

Irena Avbelj, 43-letna športna padalka iz Pirnič, tudi mati 13-letne hčerke, je zagotovo najbolj prepoznavna v slovenski padalski reprezentanci. Udeležuje se tekmovanj v klasičnih disciplinah na vojaških in civilnih svetovnih prvenstvih, nastopa pa tudi v paraskiju. Je večkratna svetovna prvakinja in za vse dosežke je prejela tudi Bloudkovo nagrado.

Lahko poveste kaj o vaši uspešni karieri?

»S padalstvom sem se začela ukvarjati leta 1986 v Lescah. Dve leti kasneje sem bila prvič na tekmovanju. To je bilo republiško prvenstvo, na državnem istega leta sem prvič zmagala in se uvrstila v reprezentanco za svetovno prvenstvo, ki pa žal zaradi premočnega vetra ni bilo izpeljano. Takrat sem se že kar malo spraševala, kaj delam v tem športu. Deset dni smo bili tam in naredili vsega nekaj skokov. A sem vztrajala in kmalu začela dosegati dobre rezultate. Leta 1993 sem v disciplini paraski prvič zmagala na svetovnem prvenstvu. V vseh teh letih se je naslovov svetovne prvakinje nabralo že kar veliko in jih niti ne štejem več. Vem pa, da jih je več kot deset. Letos mi je uspelo opraviti deset tisoči skok, kar je tudi kar velika prelomnica. Sicer pa na leto naredim od petsto do sedemsto skokov, odvisno od sezone.«

Kakšen je tipičen padalec?

»Ga ni. (smeh) Smo zelo različni, tako po konstituciji kot karakterno. Zelo pomembna je psihična stabilnost, da se znaš v pravem trenutku skoncentrirati. Večja tekmovanja namreč trajajo pet, šest dni in nikoli ne veš, kdaj boš na vrsti. Se zgodi, da si v letalu, na vratih že celo pripravljen, da boš skočil, pa se moraš zaradi spremenjenih vremenskih pogojev vrniti na zemljo. Potem čakaš na skok, lahko tudi dan, dva. Zelo pomembno je, da se v trenutku, ko si na vrsti, znaš skoncentrirati.«

Kako potekajo treningi?

»Osnovno kondicijo vzdržuje vsak sam. Pomembna je predvsem zato, da zdržiš sam trening, ki je zelo dolgotrajen in predvsem psihično naporen. Če fizično nisi dovolj pripravljen, tega ne zdržiš. Gibe, ki jih izvajamo v zraku, treniramo tudi v simulatorjih. Sicer pa skačemo vsak dan, če le vreme dopušča. Na dan naredimo po osem skokov. V Slovenski vojski nas je trenutno zaposlenih dvanajst padalcev, treniramo pa v Lescah.«

Vas je pred skokom še kdaj strah?

»Vsakega padalca je od začetka strah in kar nekaj časa traja, da ga premagaš. Občasno se strah še vedno pojavi, predvsem kadar zamenjam padalo, ko skačemo na nove terene ali pa če dolgo nisem naredila skoka. Je pa to daleč od tistega začetnega strahu. Tega že dolgo ni več.«

Koliko sekund ste v zraku in s kakšno hitrostjo letite proti tlem?

»Odvisno od višine in discipline. V skokih na cilj je odvisno, kateri po vrsti skačeš. Prvi v prostem padu leti deset sekund, jaz sem tretja, tako da sem v prostem padu pet, šest sekund. Pri figurativnih skokih je prostega pada več, 20 do 25 sekund, skače pa se z višine 2200 metrov. 10 do 12 sekund letiš z glavo navzdol s hitrostjo blizu tristo kilometrov na uro. Imaš orientacijsko točko, na katero se osredotočiš.«

Gredo te sekunde hitro?

»Te sekunde so sedaj prekratke. Čas je pri nas zelo relativen. Spominjam se prvih skokov, ko se mi je sekunda zdela kot pol ure. Ko pa začneš v prostem padu uživati, ko te ne skrbi več, kako boš odprl padalo, bi pa še kar letel. Predpisane imamo varnostne višine, na kateri moraš odpreti padalo.«

Sicer pa v padalstvu rezultatska razlika med spoloma ni tako velika?

»Sploh v skokih na cilj velikih razlik ni. Včasih ima zmagovalka pri ženskah celo enak rezultat kot zmagovalec pri moških. Večje pa so razlike pri figurativnih skokih.«