Šport v času tranzicije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 28. julij 2009 / 06:00

»V globino in širino krize na športnih in drugih javnih prizoriščih, ki so si jo kot lahek odgovor za nesposobnost in neambicioznost prilastile nekompetentne skupine, ne verjamem. Gre za krizo položajev elit in posameznikov, ki še zdaleč niso kos izzivom modernega časa, nikakor pa ne za krizo športa, kulture, gospodarstva, politike ... Njihovi podrejeni, igralci, umetniki, poslovneži, podministri idr., se vsak dan soočajo z najresnejšimi problemi. In jih rešujejo, a niso v krizi. V krizi so zbirokratizirani reševalci iz kriz, ki predstavljajo zastarele metode in analize, krhke argumente in naivne rešitve. Zanje in za njihove položaje gre. Ti možje (pa tudi kaka dama se najde med njimi) si prihodnosti njihovega področja ne morejo niti v sanjah zamisliti brez njih na vrhu. In tako tam, kjer se govori o krizi, tudi je: oni so vedno na čelu, pa četudi kot voditelji krize. Toda, zaboga, ali niso prav ti gospodje tisti, ki so 'krizo' prvi omenili?«

Se vam ne zdijo gornje besede odlična razlaga tistega, kar počnejo razni »reševalci« sedanje krize? Pa se niso zapisale kateremu od najbolj znanih in pogostih komentatorjev krize, ki se je začela v Ameriki kot finančna in nato postala globalna gospodarska kriza. Zapisal jih je še pred to krizo Franci Božič, športni novinar in zagotovo eden najbolj duhovitih razlagalcev slovenskih športnih dogajanj. Preberemo pa jih v knjigi Šport v času tranzicije, v kateri je (i)zbranih 50 njegovih besedil. Božič je svojo novinarsko pot začel pri Delu, kjer je zdaj vodja športne redakcije, brali smo ga tudi v Poletu in Nedelu. Rodil se je v Zagorju ob Savi (1947), študiral na FDV, najprej je delal kot novinar poročevalec, specializiran za nogomet in rokomet, naredil je številne in odlične intervjuje z znanimi slovenskimi in jugoslovanskimi športniki, od 1984 pa je že četrt stoletja predvsem komentator in urednik, odlikujeta ga strokovnost in kritičnost. In provokativnost: »Naj vam izdam, da moj prvi cilj pri nizanju komentarjev kočljivih tem na tej strani ni, da bi želel za vsako ceno vselej imeti prav, ampak želim le zbuditi pozornost«. No, njegovi komentarji ne zbujajo le pozornosti, so tudi sodbe, ki so dostikrat dokončne in jih večina spoštuje.

Primer »kočljive« teme je vprašanje, ki ga je nekoč (off the record) zastavil slovitemu evropskemu rokometnemu trenerju Vinku Kandiji: »Kako lahko ob tako postavnih in lepih igralkah, ki vas imajo za boga, ostanete ravnodušni?« Mož je namreč takrat treniral rokometašice Trogirja, ki so slovele kot najlepše športnice. Odgovoril mu je: »Fant, takole ti bom povedal: če igralka na kakšnem gostovanju sredi noči vstopi v trenerjevo sobo, je zanj najbolje, da jo ignorira in se pri priči poda v najbližji bordel.« Dejstva, da vprašanja ni postavil komurkoli, je spraševalec poudaril z dodatno razlago: »Intrigantnega vprašanja nisem postavil čisto po naključju, šjor Vinko je bil namreč poznan kot mož z izrednim libidom. Pravi erotoman.«

V nadaljevanju kolumne z naslovom (Pre)nevarna razmerja Božič navede nekaj najbolj znanih primerov spolnih nadlegovanj in zlorab s svetovne športne scene. »Vrhunski šport je razmeroma ekscesen in devianten, kljub izredni odmevnosti pa je zgodb o spolnem nadlegovanju zelo malo. Se pač najdejo novičke, kot na primer, da je trener ameriške olimpijske reprezentance v skeletonu Tim Nardiello po riti malo pošlatal in poskušal poljubiti olimpijsko prvakinjo Tristano Gale (in še nekatere njene kolegice iz ekipe), da so pijani angleški nogometni zvezdniki v hotelu štafetno povaljali za njimi lazečo navijačico, da je kak ameriški košarkar NBA storil isto kaki revni in lepi temnopolti kandidatki za slavo in njegove milijone dolarjev ... Ali pa, da je vodja šolskega šahovskega društva na Dolenjskem z mlado in lepo mojstrsko kandidatko odigral tudi kako intimnejšo partijo, njeni problemi pa so se začeli, ko je pri vztrajnem napredovanju poskušala uveljaviti tudi posteljno strategijo šahovske igre. V avtorskih spominih se najdejo tudi veliko bolj tragične zgodbe, kot na primer tista, ki jo je napisala nekdaj slovita telovadka Nadia Comaneci, kako jo je še pred brezobzirnim Ceausescujevim sinom zlorabljal tudi slavni trener Bela Karoly ...«

Ob tem se vprašamo, kako je s temi rečmi danes? Božič seveda ne komentira le kočljivih, ampak vse športne teme. Njegova moč je v tem, da jih zna duhovito umestiti v širši družbeni in zgodovinski kontekst; je pač že dolgo (od 1975) v tem poslu, odlikujejo ga novinarski eros, znanje in prepoznavni slog. Kdor njegovih kolumn ni bral v Poletu, jih lahko zdaj v knjigi.