Kako sem pri osemdesetih spet postal šolar

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / četrtek, 23. julij 2009 / 06:00

Vincencij Zorman z Jesenic je bil najstarejši udeleženec in prava "zvezda" računalniških tečajev za odrasle. "Zdaj nismo več tepčki, ki ne bi znali uporabljati znanja, ki se ga naši vnuki in pravnuki naučijo že v prvošolskih klopeh," je povedal po zaključku tečajev.

Danes 81-letni Vincencij Zorman z Jesenic je živ dokaz, da človek za učenje res ni nikoli prestar. Lani, ko je dopolnil osemdeset let, so mu svojci podarili starejši računalnik, čudo tehnike, ki ga na začetku ni znal niti prižgati … A gospod se ni dal, po naključju je izvedel za brezplačni tečaj računalništva na Ljudski univerzi Jesenice, se ga z velikim navdušenjem udeležil in ga z »levo roko« (ker si je medtem pri padcu nalomil desno roko) uspešno opravil. Nato se je udeležil še drugega tečaja in ga prav tako uspešno zaključil. Svojo zgodbo o tem, kako je pri osemdesetih spet postal šolar, je popisal v zanimivem zapisu, ki ga je predstavil tudi na andragoškem kolokviju Izobraževanje starejših odraslih v letu ustvarjalnosti in inovativnosti v Ljubljani – kot primer dobre (kaj dobre, odlične!) prakse.

Izgubljal voljo do življenja

Kot je zapisal, si je pred štirimi leti pri padcu zlomil kolk. To mu je močno spremenilo dotedanji ritem vsakdanjega življenja, saj je zdravljenje trajalo kar dve leti. V tem času je bil omejen na prostor stanovanja in najbližje okolice. »Naenkrat nisem vedel, kaj naj počnem ves dan, samo branja in gledanja televizije pa se tudi naveličaš.« Zaradi enoličnosti vsakdanjika je počasi začel izgubljati voljo do življenja, začele so se neprespane noči … Zdravnik je njegovim svojcem priporočil, naj mu priskrbijo neko zaposlitev, ki bi mu izpolnjevala praznino in brezdelnost. Tako so mu podarili starejši računalnik, ki ga zaradi zastarelosti niso več uporabljali, kljub temu pa je bil še povsem uporaben. Gospod Zorman je najprej v knjižnici poiskal nekaj priročnikov, a ker ni imel osnovnega znanja, si kaj veliko ni mogel pomagati z njimi. Malo mu je pomagal vnuk, več ali manj pa je bil prepuščen sam sebi … A je rešitev zanj prišla v pravem trenutku …

Tečaj je opravil z »levo roko«

V časopisu je namreč zagledal vest, da bo Ljudska univerza Jesenice razpisala tečaj računalniškega opismenjevanja odraslih. In pohitel je na upravo, ki je na drugi strani ceste … Najprej se je udeležil projekta Stari starši in vnuki, kjer jih je dijak Marko naučil nekaj osnovnih znanj – »da smo že znali uporabiti internet, tudi elektronsko pošto smo že načeli, prenesti kakšno slikico in uporabiti tipkovnico za zapis različne velikosti in oblike črk. Za osnovo je bilo dovolj …« Žal pa je nato gospod Vincencij grdo padel in si pri tem nalomil desno roko. Dobil je mavec, kar mu je preprečilo, da bi pri pouku vadil z miško. A se ni dal! »Naučil sem se tega opravila z levo roko, kar mi je kasneje še kako prav prišlo pri naslednjem tečaju računalništva, ko sem imel desno roko sproščeno za zapiske …« Tako je torej svoj prvi tečaj opravil z »levo roko« in bil sprejet na nov tečaj, tokrat šestdeseturni tečaj Računalniška pismenost za odrasle. Tudi tu je – tako kot vsi ostali tečajniki - stvar vzel zares. »Imeli smo to prednost pred mladimi, da nam med poukom ni šlo kaj neumnega po glavi …« Predavatelj Matjaž je bil potrpežljiv in prizanesljiv. »Moral je porabiti več časa za utrjevanje učne snovi, saj se je dobro zavedal, da ima pred seboj generacijo, ki je že zdavnaj zapustila šolske klopi in ima možgane že malo omagane …« Tudi ta tečaj je gospod Zorman uspešno zaključil. V zapisu je izrazil posebno hvaležnost, da so mu omogočili udeležbo na brezplačnih tečajih in mu tako »podarili« znanje. Kot pravi zase, je pri 81 letih dokaz, da je vseživljenjsko učenje res smiselno. Predvsem pa je vesel, da je pridobil samozavest, saj »nismo več tepčki, ki ne bi znali uporabljati znanja, ki se ga naši vnuki in pravnuki naučijo že v prvošolskih klopeh«.