Komentar: Žurka na farovškem vrtu

Besedilo: Marjeta Žebovec
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 22. julij 2009 / 06:00

V počitniških dneh mladi na Slovenskem, tudi na Gorenjskem, pod vodstvom salezijancev in salezijank ter drugih duhovnikov in redovnic prirejajo oratorije za otroke. Letošnji nosi naslov Nate računam in pripoveduje o življenju sv. Frančiška Asiškega. To ni posebna glasbena oblika, čeprav se na oratoriju veliko poje. Niti ni resna prireditev, čeprav se voditelji in animatorji praktično vse leto pripravljajo nanj. Bistveno pri tem je, da se zberejo otroci in njihovi animatorji ter voditelji oratorija: prvi, ker želijo kot prostovoljci otrokom posredovati nekaj življenjskih in krščanskih vrednot ter jim pomagati lepo preživeti del počitniškega časa, drugi pa, ker vedo, da se bodo na oratoriju dobro imeli: gledali igro in se o njej pogovarjali, se kaj novega naučili, ker bodo peli, risali, oblikovali … in imeli tudi vodne igre. Seveda bodo na začetku in na koncu programa vsak dan molili, na koncu bolj kot sicer sodelovali pri nedeljski maši in predstavili delo na oratoriju. V župniji s približno dva tisoč prebivalci in od tega dobrimi dvajsetimi odstotki rednih udeležencev nedeljske maše se je oratorija udeležilo osemdeset otrok, zanje pa je skrbelo trideset animatorjev – srednješolcev in študentov, ki so medse sprejeli tudi nekaj učencev osmega in devetega razreda, ki so že prejeli zakrament birme.

Tega so veseli tudi starši, saj vedo, da bodo otroci v dobrih rokah, da bodo animatorji pazili po eni strani, da se nikomur ne bo nič zgodilo, in po drugi, da bodo v dobri družbi, kjer se ne bodo naučili nič slabega – obratno, pridobili bodo marsikatero življenjsko spoznanje. Drugošolka, ki zna biti zelo naporna, je povedala: »Na oratoriju se res držimo tega, da se imamo radi. Še mene imajo vsi radi.« Očitno se je tega pravila tudi sama držala, saj je dobila le, kar je dajala.

Velikokrat ugotavljamo, da si postajamo vse večji tujci, se vse manj družimo … Pa so se animatorji domislili in organizirali na vrtu župnišča piknik za vse: otroke, animatorje, starše in seveda tudi župnika, ki jih je ves čas podpiral. Vsak je prinesel toliko, kolikor je predvideval, da bo pojedel: nekdo meso, drugi kruh pa zelenjavo in dodatke, lubenice, slaščice, pijačo ... Vsega je bilo dovolj. Tudi dobre volje. Razvil se je prisrčen pogovor – pa ne o vremenu. Animatorji so pripravili družabne igre, skupaj so zapeli, zazvenele so citre.

Čisto se je že znočilo in udeleženci so ugotavljali, da bi se radi še večkrat tako veselili.