Sonnenschein

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. julij 2009 / 06:00

»En sam trenutek je dovolj, da se odklene skrivnost življenja, ključ vseh skrivnosti pa je edinole Zgodovina, to večno ponavljanje in to lepo ime groze.« Te besede, katerih avtor je Jorge Luis Borges, postavi hrvaška pisateljica Daša Drndić (rojena 1946 v Zagrebu) za moto svojega romana Sonnenschein. In res: opisov in občutij groze v tem delu res ne manjka, pa še dobro dokumentirani so, tako dobro, da je podnaslov »dokumentarni roman« povsem upravičen, gre za posrečeni splet fikcije in fakcije. Eden od trenutkov, ki zadostujejo, da se odklene skrivnost življenja, pa je gotovo tisti, ko Martha Traube sinu Hansu na smrtni postelji zaupa, da ni njegova prava mati: »O, Hans, Hans, nekoč ti je bilo ime Antonio.« Rodil se je namreč kot Antonio Tedeschi v Gorici. Njegova prava mama je Haya Tedeschi, potomka judovsko-italijansko-slovenske rodbine v italijansko-slovensko-nemškem mestu (Gorizia/Gorica/Görz). Njeno judovsko poreklo izdajata priimka Tedeschi in Baar, drugi priimki njenih prednikov pa so spet več kot očitni: Krapez, Brašić, Kaplan, Finzi ... Usodni trenutek za Hayo je tisti, ko v njihovo družinsko trgovino vstopi SS-Untersturmführer Kurt Franz, strastni amaterski fotograf, ki bi rad kupil film. Sledi kratka, a strastna romanca, katere nasledek je tudi 31. oktobra 1944 rojeni Antonio. Tega 13. aprila 1945 ugrabijo na goriški ulici iz otroškega vozička, medtem ko mati poštarju podpisuje prejem neke pošiljke.

Dečkov oče Kurt je že pred tem odšel v prekomando in mama ne ve, da je bil on tisti, ki je organiziral ugrabitev in premestitev otroka v eno od postojank programa Lebensborn; ta je med drugim omogočal preverjenim arijskim družinam, da so lahko posvojile otroke. Tako sta zakonca Traube, katerih sin je padel pri Stalingradu, posvojila Antonia in ta je dobil ime Hans Traube. Haya tudi ni vedela, kdo je v resnici Kurt Franz. Sam ji je naložil, da je pred prihodom v Gorico delal na Poljskem, »v nekem parku na robu čudovitega gozda, v bližini majhne romantične železniške postaje, kjer je bil tudi živalski vrt s fazani in zajci ...« Ne pove pa ji, da je bilo temu romantičnemu kraju ime Treblinka, da je bil zadnji komandant istoimenskega taborišča, kjer je osebno in sadistično pobil 139 taboriščnikov in sodeloval pri umoru najmanj 300 tisoč Judov. Ko so morali Poljsko zapustiti, so jih premestili v Italijo, od koder so pospravili še dobrih 9000 Judov. (Poimenski seznam le-teh je sestavni del romana, eden od njegovih dokumentov.) Ker pa je vedel, da bo slej ko prej deportirana tudi Haya, je očetovsko poskrbel za rešitev otroka z – ugrabitvijo. (V Treblinki je dojenčke sam ubijal tako, da so mu jih metali v zrak, on pa jih je šical s pištolo.) Mati, ki postane profesorica matematike, sina ves čas po vojni neutrudno in sistematično išče, a bi ga ne našla, če se ji ne bi v iskanju naproti podal tudi sin, ki jo išče od dne (20. 4. 1998), ko od krušne matere izve, da mora biti nekje tudi prava. Roman se konča, tik preden se v začetku julija 2006 v Gorici tudi dejansko najdeta.

Nakazani happy end pa prav nič ne olepša Zgodovine, »tega lepega imena groze«. Človek še danes ne more razumeti, zakaj je Zgodovina hotela, da je do najhujšega genocida nad Judi prišlo ravno v legendarni Mitteleuropi. Tudi Gorica in rodbina Tedeschi sta pripadali Avstro-Ogrski, državi iz enotnosti nasprotij. »Daljna jedra monarhije, njeni plesi, valčki in njene kočije, njen Schnaps in njene Sacher torte, njeni slikarji in njena imperialna družina, vse to postane provinci blizu in ljubo, takoj ko se italijanizira, kroatizira, bohemizira; die glückliche grosse Familie, oh, happy days.« O, sončni dnevi. Potem pa so prišli temni dnevi groze. Tak je bil tisti, ko je z Dunaja v Treblinko pripeljal še eden od številnih vlakov. »H Kurtu Franzu je stopila starejša ženska, izvlekla neki dokument in rekla, jaz sem sestra Sigmunda Freuda, razporedite me v kakšno pisarno, je rekla, nemočna sem in stara, je rekla. Ta ženska je imela okrog osemdeset let. Franz se je resno poglobil v branje dokumenta, potem je rekel, da, gospa, to je napaka. Poglejte, tole je vozni red. Čez dve uri imate vlak za Dunaj. Pustite dokumente, denar in nakit, vse lepo pustite tukaj, je rekel Kurt Franz, in se pojdite oprhat, je rekel. Ko se vrnete, vas bo čakala vozovnica za Dunaj in vse vaše stvari.« Freudova sestra se je nato oprhala pod plinom in se na Dunaj vrnila v duhu. Tako je to, ko se združita ironija Zgodovine in človeški cinizem. Sonnenschein Saše Drndić je mojstrska upodobitev tega dogajanja.