Sumljive okoliščine

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. julij 2009 / 06:00

V novinarstvu (udarnih) tem za pisanje nikdar ne zmanjka. Niti v času tako imenovanih kislih kumaric ne.

Ko so politiki in drugi »zvezdniki« z eno nogo že na dopustu, recimo, na Mauritiusu, udarijo pogojno rečeno psihopati. Letos je za razburjenje poskrbel Josip Zagajski, po narodni pripadnosti Hrvat. Se pravi, naš sosed. Imenovani se je lotil kar našega vladnega predsednika Boruta Pahorja. Na srečo so ga varuhi reda in miru še pravi čas razkrinkali in ustavili. Tudi zaradi »velike zrelosti (slovenske in hrvaške policije, op. M. S.) pri reševanju problemov, predvsem v koordinaciji policistov iz Zagreba in Krškega ter uradov direktorjev obeh policij«, kot je skupno policijsko akcijo pohvalil Oliver Grbić, vršilec dolžnosti glavnega direktorja hrvaške policije.

Kajpada je od ponosa žarel tudi njegov ljubljanski kolega Janko Goršek. Med drugim se je pohvalil: »Na tak način smo še enkrat dokazali, da s profesionalnim in strokovnim pristopom lahko rešujemo tudi najbolj zapletena stanja, ne glede na politične razmere.«

Slovenskim in hrvaškim policistom, varnostnikom in kar jih je še bilo zraven odkrivanja zarote, čestitam.

Nauk poskusa atentata na slovenskega vladnega predsednika Boruta Pahorja torej je: kjer sta želja in volja, je tudi uspeh. Iz aktualne izkušnje sklepam, da bi – v kolikor bi šlo za življenje bodisi slovenskega bodisi hrvaškega političnega vrha – bila meja v Piranskem zalivu že zdavnaj določena. Ampak, to samo tako, mimogrede in v razmislek.

Je mogoče izjavo prvega moža slovenske policije razumeti kot kritiko slovenskega in hrvaškega državnega vrha, češ da se lotevajo reševanja odprtih oziroma spornih in občutljivih političnih tem neprofesionalno in nestrokovno? Ne verjamem. Tako očitno si prvi mož slovenske policije s politiko pač ne bi mazal rok.

Po drugi strani pa je tako, da me pri vsej zadevi, se pravi, pri poskusu atentata na slovenskega vladnega predsednika Boruta Pahorja, najbolj bode v oči dejstvo, da je do neljubega, da ne rečem nevarnega in tudi sramotnega političnega dogodka prišlo tik za tem, ko je iz neznanega vzroka odstopil nekdanji hrvaški vladni predsednik Ivo Sanader. Nadvse zanimivo. Navadni (slovenski) državljani lahko samo upamo, da ljudje, ki (predvidoma) vodijo politiko banskih dvorov iz ozadja in so nekdanjemu hrvaškemu vladnemu predsedniku (predvidoma) »svetovali« odstop, ne vodijo oziroma ne nadzorujejo tudi vladne ekipe z Gregorčičeve ulice 20 v Ljubljani. To bi bilo za Slovenijo, katastrofalno. Ampak, kot rečeno, upam, da je to samo teoretično fantaziranje.

Pa še to. Dobro in pohvalno je, da so pretekli petek v Dobovi prijeli pravega atentatorja na slovenskega vladnega predsednika. Se pravi, da niso aretirali grešnega kozla, kot so to storili slovenski policisti pred leti, to je takrat, ko je slovenske varuhe reda in miru vodil Igor Bavčar, in ko se je dogodil politični umor Ivana Krambergerja, kandidata za predsednika mlade slovenske države. Takrat je slovenska policija stvari, žal, nedvomno namerno zapeljala v slepo ulico.