Stres naš vsakdanji (3)

Ne morem se znebiti misli, da si polovico stresa nakopljemo sami in na umeten način sprožamo "dogajanje zaradi dogajanja".

Za nekatere ljudi se zdi, da brez stresnih situacij sploh ne morejo več živeti. Tako komaj čakajo, da dobijo nov dražljaj, ki jih poziva v boj. Takšne ljudi prepoznamo po večni naglici, po kopici pomembnih stvari, ki jih morajo urediti (ne glede na to, kdaj jih srečamo), po hitri hoji, nestrpnem govorjenju, po treh mobitelih, ki vsi naenkrat zvonijo ter po vodilni misli, da je škoda časa za spanje in počitek. Delajo učinkovito, ko so pod pritiskom in vse ostalo jim je dolgočasno. Zato pogosto odlašajo z obveznostmi, ker so navajeni, da se dogaja šele takrat, ko je naglica. Svoje telo ženejo do zadnjih zmogljivosti in tako je prav srčno-žilni sistem tisti, ki začne zavračati takšen način življenja. Telo se odziva na naše podatke, ki mu jih dajemo. Če ob najmanjšem problemu vpijemo »akcija, akcija, akcija …«, potem se navadi na stalen nivo stresnih hormonov in telesu viša pripravljenost na napad. V resnici pa je polovica napadov potenciranih ali izmišljenih, telo pa je kot vojak na straži in nikdar zares ne počiva. Poleg namišljenih napadov pa si ljudje za stres nakopljemo tudi preobilico dela in ko nas telo začne opozarjati, se ne ustavimo, ampak si ga naložimo še več. Tako pride do stalnega izčrpavanja, ki ga telo obvlada le tako, da nas prisili v bolezen. Pri najhujši obliki izčrpanosti smo tako fizično in psihično povsem nemočni in potrebujemo veliko časa, da si opomoremo. Znaki, ki nas opozarjajo, da moramo malce upočasniti svoj način življenja, so sledeči: stalna napetost, živčnost, želodčne težave, nespečnost, hujšanje ali pridobivanje teže, pogosta utrujenost, težave s koncentracijo in spominom, težave z dihanjem, napadi tesnobe, bolečine v vratu, hrbtenici, negativne misli, nezainteresiranost za spolnost, glavoboli, pesimizem in negativne misli, vrtoglavica, …