Kaj preostane ženski po petintridesetem letu? (64)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 29. junij 2009 / 06:00

Mira mi je razlagala, kako je zadnjič naletela na Primorca, ki je strašno hitro tipkal:

»Me je že kar malce spravljal ob živce, ker nisem sledila. Vprašala sem ga za telefonsko in za nekaj časa je utihnil. Potem mi jo je napisal, poklicala sem ga in izkazalo se je, da ima prijeten glas, da ne govori tako hitro kot tipka, pa še razložil mi je, da podatki v njegovem profilu držijo. Končno sem naletela na enega mojih let, sem se že veselila. Zadnje čase me namreč ogovarjajo sami dedki, pa starejši gospodje …«

»Starejši gospodje? Koliko pa so stari?

»Ja, kaj vem … Tam 45, 47 let.«

»Mira, saj to še deset let ni razlike med njimi in teboj. Pozabljaš, da imaš 38 let in nisi najlažji karakter,« sem smeje pripomnila, je pa res, da sem tudi sama zadnje čase opazila, da so za precej deklet, kot je Mira (po desetih letih resne veze sta se z njenim razšla, življenje je sedaj zajemala z veliko žlico, da ja ne bi česa zamudila, vseeno pa nekje v sebi gojila občutek, da bi bil resen fant v končnem morda zanimiva odločitev), moški, ki so dopolnili 45 let ali več, že 'starejši gospodje'. Osebno sicer poznam precej mladostnih dedkov, pa tudi zgarane tridesetletnike, je pa res: boljšo deklino dandanes vedno lažje osvoji prijazen dedek, ki je čeden in brez čustvenih zavor, kot pa dvaintridesetletnik, ki misli, da se je svet zanj podrl, ker je sveže ločen …

»Meni se ti tvoji starci niti ne zdijo stari. Mislim, vsak po svoje. Zase vem, da se s tridesetletniki nimam kaj pogovarjati. Je pa res, da sem specifična. Če drugega ne,« sem se prav zarežala sama sebi, »že po tem, da se vame zaletavajo največkrat čudaki - kar pomeni, da imam na spletu več možnosti, da nabašem namesto enega kar dva bedaka hkrati.«

Mira se tokrat ni pridružila mojemu režanju. Tiho je nadaljevala:

»Mislila sem že, da mi je končno padla sekira v med. Še čeden je bil. No, potem pa je sledil pravi ljubezenski izliv o tem, da je trenutno brezposeln. Da ga je recesija pač spravila v položaj, ko ga v firmi niso več potrebovali. Prav, sem rekla, se dogaja. No, mu razložim, da sem sama v gostinstvu in da delam od jutra do večera oziroma kolikor je pač potrebno; kar imam pa prostega časa, pa ga raje posvečam hoji v hribe, kot da bi čepela pred računalom, ker ko gledam sosedo, ki išče pravega ves dan – le osem ur ne, ko je v službi, dobim občutek, da živim v čudnih časih. No, okoli hribov je pogovor stekel. Pogovarjala sva se pač o hoji, sprehodu, športu. Očitno rad hodi v hribe. Potem pa že takoj naslednji dan ...,« prižgala je cigareto, se odpravila na balkon, pihnila predse dim v obliki črke o, »že drugi dan – klicala sem ga namreč, da mu sporočim, da nimam časa za sprehod, takoj ko sem odložila slušalko, sem se zazrla vanjo, češ ne morem verjeti, saj sem sama sebe najmanj petkrat slišala v stavku: ne, nisi me razumel. In to precej razločno.«

Pogledala me je in zavila z očmi.

»Stara nekaj ni prav. Nekaj me moti pri vsem tem.«

Čakala je komentar.

Vmes se ji je dim v obliki črke o ponesrečil.

Ugasnila je cigareto v bližnjem cvetličnem koritu.

Najprej sem jo želela spomniti, da ni na domačem balkonu, pa me je njen nesrečno jezni obraz ustavil. Mirno sem odgovorila:

»Ja, kaj naj ti rečem. Morda je tako sproščen, ker nima službe, da te sploh ni poslušal. Morda ne zna poslušati, lahko pa tudi, da nista na isti valovni dolžini. Kdo bi vedel. Kaj pa če je samo flegmatik?«

Mira je govorila nekaj, on očitno nekaj drugega, glede na njen vihrav karakter in sočni cinizem, ki ga dekle premore, ni čudno, da so ji, odkar je samska, bolj všeč mlajši, ker jo ti gledajo z velikimi očmi in požirajo njene besede. Zdi se jim, da je strašno ambiciozna, ima smisel za humor, je 'nartaboljša' in za 38-letnico hudo dobra baba. Verjemite, da mlajši prav nič ne skoparijo s hvalo. Vsi ti pa v danem trenutku spominjajo na tistega malčka iz reklame, ki z velikimi očmi občudujoče gleda svojo mamo in pravi: Moja mama pa je čarodejka, saj spreminja vodo v vodo z mehurčki …

Mira je molčala. Ne vem, kdaj je prižgala drugo cigareto. Videla sem le, kako jo spet ugaša. Zavzdihnila je:

»Kaj pa vem, vsak pravi dec bi dojel, da nekaj ni in bi me kam poslal z 'izbranim' besednjakom ali pa se preprosto poslovil. Kako pa bi se ti počutila, če bi ti nekdo petkrat zapovrstjo rekel, da nič ne štekaš? Malo je manjkalo, pa bi jaz postala histerična. Na koncu sem se naveličala lastnega ponavljanja. Izgovorila sem se, da me tišči lulat, in odložila.«

Ni zdržala. Spet je odšla na balkon in prižgala še eno cigareto. V petnajstih minutah tretjo.

»Kaj nam torej preostane, samskim ženskam po petintridesetem letu,« je bolj zamomljala kot spraševala.

Mislim, da so jo razločno slišale le bršljinke v najbližjem koritu za rože in grem stavit, da če bi znale govoriti, bi ji najprej rekle, da naj gre ugašat cigarete kam drugam.